Lekcije jesenskih dvojčkov in druge zgodbe

1. Malo sem se bal narediti spet dvojčka (sendvič, kakorkoli jim že rečemo), torej dva daljša teka enega za drugim. Čeprav zdaj gledam, da mi je Garmin enega pojedel. A sem ga sploh laufal, če ga ni v Garminu? Ampak, ga ima Strava, tako da je ok. (weird). Šla sta odlično, cca 20km po trailu (opet Rašica), drugi sicer 30 sekund na kilometer počasnejši, ampak sej hitrost ni važna.

2. Važno je, da se laufa veliko.

3. Moje nove teniske so št. 49. Teti sem lepo reko, da mi bo to preveliko, ker sej mam vlko nogo, sam ne 49. Teta je imela prav. Prešaltal na Salamon. Brez Gore texa al česa že, ker so mi bili oni pretrdi. Pač kupil sem čevlje, ki so lepo sedli na nogo. Po moje imajo precej manj blaženja, kot moje dosedanje Najkice. Kar mi teta v Intersportu sicer ni povedala, čeprav je bila drugače izredno prijetna in prijazna in je vse povedala.

4. Ni mi jasno, kako laufaš “tekmo” v takem vremenu kot je danes. Tema kot v gozdu, gozd, megla, vse je mokro, vse se blešči. Na srečo poznam pot že skoraj na pamet, tako da sem vedel kam iti in tudi velike korenine na poti že poznam. Če bi bil prvič na tej poti, bi se ziher 37 krat zgubil in 49 krat fuknil na koreninah. Ne glede na mojo, sedaj, top šit opremo, ko mam končno teniske, ki imajo tudi nekaj oprijema.

5. Tole s hrano postaja komplicirano, zdaj bi moral še zajtrk jest al kaj? Kdo bo vse to pomival?

6. Rad bi še letel na Vršič to leto. Sej vem, da je že sneg, samo vseeno.

7. Ugotovil sem, da je neprijetnost teka ponoči v gozdu povezana tudi z čustvenim stanjem mlade krave. Zadnjih nekaj dni, ko je bila akcija v glavi, je tek po gozdu bil neprijeten. Ko dežuje, je gozd zelo glasen, poleg tega da je v njem senc in postav in premikajočih se stvari v kotičku očesa. Zdaj, ko se stvari umirjajo, je bil že prijetnejši.

8. Nisem še čisto prepričan, ali je sistem za uravnavanje svetlosti moje čelke tako zelo občutljiv, ali pa je enostavno prazna batarija. Danes je, ko se je začelo svitati, luč svetila zelo bogo. Ali je sama začela svetiti manj, ali pa je enostavno prazna, ne vem. Ni pa blo ravno fajn. Sicer pa, ko je listje mokro in se vse itaq sveti, tako ali tako nič ne vidiš.

9. Na nedeljskem dolgem teku sem ugotavljal, kako malo časa si vzamem za razgledovanje po okolici. Enostavno padem v lauf in je pred malo le cesta, ostalo izgine. In ne glede na to, da sem se odločil, da bom gledal več, sem skoraj pohodil srnjaka (gamsa?). Ne vem kaj je bil, izgledal je kot gams, ampak dvomim da se le-ti šetajo po Rašici. Ampak srnjaki niso takšni. Tudi on je bil malo presenečen, da sem tam in se je le mirno odstranil od mene. Očitno ne zgledam nevaren.

Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.