Kako sem nezaključil obe ultri v 2015

  1. Ideja je bila precej enostavna. Po 75 km Logarske v 2014 je bilo potrebno narediti še nekaj več. Iti dlje in biti olimpijsko hitrejši, daljši in višji. Da bi se enkrat resnično lahko lotil resnih podvigov. In po moje so me Hrvati malo naplahtali. Slike, ki sem jih videl nekje in so me navdušile nad Istriskih 100 so bile pravzaprav iz 100 milj, ne iz 100 kilometrov, ki ni nikjer tekla poleg morja. Kljub temu je slik, ki so ostale v glavi iz tistega teka, dovolj, čeprav niso iz morja. Odločitev, da traso prelaufam brez podpore, da tudi navijačice, ki sta bil izraven, nista imele zame niti suhe majice, verjetno ni bila najbolj pametna. Suha oblačila in kak focn bi me verjetno potegnila še tistih 10 kilometro, potem bi bilo pa že škoda odstopiti.
  2. Dvojni ljubljanski je bil posledica premalo treninga čez poletje. Nekako sem se zanašal na bazo, potem pa se je vse skupaj praktično končalo že po prvem maratonu, ko sem čutil, da ne bo šlo več. In ni šlo. In ni mi žal.
  3. Vse skupaj pa sem pravzaprav pričel premišljevati, ko sem videl skupne rezultate 2015 in jih primerjal z 2104.  2014 je strava pokazala skupno 2200km, v 181 tekih. 2015 je skupaj pokazal le 1700 kilometrov v 145 tekih. Glede na to, da so bili cilji 2015 postavljeni veliko bolj pogumno, ideja da sem naredil 1/5 manj laufov enostavno ne deluje. Se ne sešteje in rezultat je popolnoma razumljiv. Med službo, morjem, druženjem, delom in še čem so bili teki tisto, kar se je prilagajalo drugemu in ne obratno. Nekako mi je uspelo pozabiti na to, da lahko tečem in živim, tako da sem živel in tekel okoli življenja. V 2014 mi je to uspevalo veliko bolje. Res pa je, da je zaključek 2015 bil izredno slab, praktično od Ljubljane se nisem resno spravil, delno kot posledica regeneracije, bolezni, pitja, in vsega skupaj.
  4. Načrti za 2016 še niso narejeni, pravzaprav ne vem, kaj bom počel, poleg tega da vem, da hočem laufat. Ker me naredi veselega in lepega. In to je to, kar človek rabi v življenju. Poleg klasičnih zabavnih tekov, kamor zagotovo šteje Nočna 10ka, pa očitno po novem Dunaj in kakšnega oviratlona, bo potrebno poiskati kakšno asfaltno organizirano 100ko. Tako tapravo. Po eni strani me vleče, da bi 100ko naredil na Bledu, ko je tek Ruth Podgornik, ampak mi je malenkost premajhna, želim si, da bi še kdo poleg mene trpel toliko časa kot jaz. Pa še precej zgodaj je, kolikor se spomnim in trenutno ravno nimam zaupanja v svojo formo. Nekaj poletnega, kjer tudi ponoči ne bo mrzlo. Pa nekaj, kar ni kroženje v nekaj kilometrskem krogu. Tole moram še razmisliti in raziskat.

Lekcije teden dni po ultramaratonu

1. Allright, en teden je mimo, po tem ko so se prvi dan lahko vsi sper zajebavali iz mene, kako sem kot pingvin šetal gor in dol po štengah firme, se je kmalu vse izboljšalo. Kljub temu je prvi tek prišel šele danes, torej 9 dni po ultri. Ker ne glede na to, da bi lahko že prej čisto brez težav tekel, sem rekel, naj si stvari res opomorejo in nekje globoko v sebi sem čutil, da telo rabi še malo. Današnja dobra 10ka je bila takšna kot mora biti. Po plaži, počasi in z užitkom ter brez bolečin. In brez sonca, ampak o tem, da za prvi maj spet ni lepega vremena, ko sem jaz na morju, raje ne bom.

2. Ugotovil sem, kaj je naslednja stopnja, da postanem še boljši tekač. Postati moram boljši v drugih športih. Včerajšnjih 40+ na biciklu se je izkazalo kot izjemno problematičnih za moja kolena. In če se prav spomnim, naj bi bilo kolo veliko bolje za kolena kot tek. Ampak ne, moja kolena so se odločila, da 75 teka ni problem, 40 kolesa pa je velik problem. Prav. Kljub temu vem, da so mišice, ki so glavne pri teku zdaj takšne kot morajo biti. Druge mišice imajo težave, tiste, ki so na riti in tiste, ki spredaj povezujejo telo in noge imajo težave. Tudi 6pack se še sramežljivo skriva ;), roke morajo še kaj dobiti.

3. Torej moram najti dodaten šport. Kolo se mi zdi premalo učinkovito glede na vložene časovne enote in glede na časovne enote, ki so na voljo. Plavanje, ki je bilo na sporedu enkrat pozimi predstavlja, ne ravno velik, a kljub vsemu, finančni vložek. Mislim sicer, da porabim več benzina za vožnjo, kot stane karta za bazen, ampak vseeno. Jasno je, da bo drugi šport pomenil tudi druge prilagoditve, ki bodo potrebne za njega, ampak bomo že.

4. Po prebiranju interneta sem pogruntal, da bi lahko bile bolečine v križu, ki so se javljale na začetku ultre, pravzaprav ledvice. Itaq sem takrat nekaj zabljuzil s pitjem, kar je bilo predvsem povezano z dvourno vožnjo z avtobusom, ampak glede na to, da se kasneje nikoli križ sploh ni oglasil in da se nikoli prej ni oglašal, mi je res čudno, da bi se javil samo za eno uro. Poleg tega so tudi signali kazali, da sem pil veliko veliko premalo.

5. Moj Garmin je po cca letu in pol začel rjaveti. To predvidevam, da je bug in ne feature. Upam, da je stvar še v garanciji in da to štejejo pod garancijo. Ker če ne znajo narediti kovine, ki bi lahko preživela malo mojega švica, pol tud nič ne vem. Čeprav iskreno povedano že razmišljam o tem, da bi nabavil kakšno drugo, razred višje, takšno ki je namenjena tudi za druge športe, ne le za tek. Ampak, če ne bi bile vredne svoje teže v zlatu, bi bilo življenje veliko lažje.

6. Očitno je trajalo 14 dni da sem padel ven iz urnika zgodnjega vstajanja. Danes mi je, po ne vem kolik očasa uspelo spati do 8 zjutraj, ne glede na to, da sem v kampu, kjer se tako ali tako ponavadi manj spi, ker je pač vse veliko manj izolirano kot v mojem lepem, socrealističnem bloku debelih sten. Upam,d a spravljanje nazaj na idejo, da se vstaja ob 5.20 ne bo preveč problematično.

Lekcije 75km ultramaratona v Istri

1. Ultramaraton Istrskih 100 milj je super. Organizacija urejena tako kot treba, oznake po poti super, hrana odlična, prijetni ljudje na okrepčevalnicah in vse ostalo je super.

2. Za ultro v takšnih razmerah je res super, če imaš s sabo spremljevalno ekipo. Ne glede na to, kolikšen del “ultraizma” se ti zdi, da podporna ekipa vzame stran, če je mrzlo k pjes, dežuje in piha, ti pa moraš ostati še ure in ure v istih mokrih oblačilih, si resnično vklopil Ultra Hard Mode. In včasih je to preveč.

3. Ko vstopiš v javni wc, vedno preveri, ali je na vratih kljuka. Ker seveda mi je uspelo, še pred začetkom ultre, se zakleniti v wc. Pravzaprav sem mislil, da sem zadel jackpot, ko sem našel wc, ki ni bil klasičen diksi, ampak lep urejen in razsvetljen wc, ki pa, ni imel kljuke na notranji strani. Kar pomeni dve opciji. Ali imaš s sabo klešče (valda da ne), ali pa tolčeš po vratih in kričiš skozi okno, da te rešijo. Prijazen naključni slovenec, hvala! 🙂

4. Ugotovil sem, da lahko jem praktično vse na takem teku. Poleg gelov in peanutbutter sendwichew, sem na postojankah jedel vse. Moj meni na eni izmed njih je obsegal (vsaj) kruh z marmelado, kruh z nutello, arašide, prestice, smokije, suho klobaso, napolitanke (NAPOLITAAAAAAAAANKE) in verjetno še kaj. Želodec se je strinjal z vsem, kar sem mu dal.

5. To, da Garmin na takšnem teku enkrat napolniš ni dovolj. To sem vedel. Ampak za drugo polnjenje enostavno nisem imel prave želje. Ker v tistem dežju, vetru in mrazu, ko ni in ni htelo biti postojanke, sam pa nisem videl nikogar (ok, tisto eno punco sem videl, ki se je ne vem zakaj šetala gor in dol po trasi, potem pa ko sem šel mimo počepnila v steno, po moje je šla na wc. Vsaj streho je našla.) že kaki dve uri, se mi res ni dalo ukvarjati s tem, da bi dal dol rukzak, poiskal powerbank, ga priklopil in potem še skrbel, da bo kontakt pravilno delal. Nope. Ni šans. Zato je ura izgubila zadnjih nekaj kilometrov. In potem, ko se je trasa združila z ostalimi tekači iz 160ke, mi je zgledalo, kot da bi mi to lahko dalo dodatno energijo za nadaljevanje. Ampak, ko sem vstopil v šotor, v katerem je bilo vsaj malenkost toplo, ni pihalo in ni deževalo, nisem našel energije, da bi šel naprej. V stanju mraza, kot sem bil, ni bilo šans, da bi šel še nadaljnih 10 ur laufat. Nope. Moja navijaška ekipa je bila hvala bogu v bližini in postrgali sta me v avto (hvala P. in V., super sta!) in avto zagreli do konca. Tresel sem se vse do apartmaja in še tam naprej.

6. Ko prideš v apartma, najprej vklopi bojler. Sam sem ga, ampak na žalost bojler ne dela takoj. Tako sem se tuširal z mrzlo vodo. Ampak, mrzlo na mrzlo. Ko sem uro po tem, po porciji pohanih lignjev in pomfrija, sedel na wcju in se tresel tako, da niti vseh vaših tweetov nisem mogo prebrati (hvala, super je bilo prebirati stvari!), sem vedel da sem zaključen. Konec. Apn. V posteljo, oblečen, v jakno ki je res topla in toplo trenerko, in sem spal kot ubit 12 ur.

7. Ideja, da pred maratonom telo odvadiš kave, je živa bedarija. Na dan maratona ne probavaj nič novega je glavna ideja, ki se jo moraš vedno držati. Jaz pa sem v zadnjih 14 dneh čisto zmanjšal količino kave, potem pa vzel tableto kofeina, ki sem jo ponavadi vzel pred laufom. Ne vem, ali je pulzmeter umiral, ali pa je premetavalo moj pulz, ampak tam pri 180 sem moral poiskati podporo enega dreveščka in počakati, da se mi neha zemlja pleše v glavi. Lahkotnost v glavi se me je držala še kako uro. Zato tudi kasneje nisem želel vzeti še kakšne.

8. Garmin pravi 66km, uradno je do postaje, kjer sem odstopil 76,44. Garmin na začetku FUUUUUL dolgo ni našel satelitov in pred koncem se je ugasnil. Izmed 176 tekačev, ki je štartalo 110km, jih je na cilj prišlo 122. 22 jih je odnehalo na točki, kjer sem odnehal tudi jaz. In še so bili ljudje za mano, tudi kakšno uro za mano so odstopali na isti postaji kot jaz. Torej nisem bil zadnji.

9. Če koga zanima, Strava potek proge tukaj. Pravi, da sem bil na poti 14:35 ur, od tega tekel 12:06, porabil 8,686 kcal (wow, to je za tri dni hranjenja. Kozarec z nutello, kje si???? :D) in naredil 3,510 višincev. Kakih 200 iz začetka manjka. To je cca tako, kot da bi šel dvakrat iz Aljaževega doma na vrh Triglava. In zmes naredil še ene veliko kilometrov. Strava kaže, da sem zadnje hribe, ki jih je še Garmin merih, ob upoštevanju višinske razlike, prehodil z cca 8 min/km. Kar je super. Če le ne bi bilo tistega dežja in mraza, bi po moje šel naprej.

10. Ziher sem, da sem na prvi postojanki slikal kako je zgledalo in sliko Tita na steni. V mojem telefonu teh dveh slik ni. Pojma nimam.

10. Ali, če na wcju ne bi čepel, bi pel. Super je bilo in Najbolj se mi bo ohranil v spominu feeling, ko smo tam po prvi kontrolni točki, s skupino italijanov, hodili, tekli po nekih gozdnih potkah, se zgubljali in vračali nazaj na traso, vse v soji luči in temnem gozdu. Res je bilo fajn.

Pravila teka ultramaratonskih 110km

Zdaj je res že blizu. Če prav vem, imam še dva vikenda treninga, potem začnem zmanjševati. Počasi se bo treba odločit, kaj početi na trasi. Do danes sem pogruntal tole, vesel komentarjev 😀

1. Tudi če hodiš, ješ kot da bi tekel. Na 45 min. Ker drugače boš zgubil ritem. Enako s pitjem. Vsaj na 3 kilometre. Kako boš vedel, ali je 75 deljivo s 3, še ne vem, ampak boš. (kako bom s sabo nesel tolko gelov, še vedno ne vem. Ker to je FUL gelov).

2. Vse hribe se hodi. Hribe gor. Brez izjeme. Tudi če misliš, da si dober, da jih lahko odlaufaš, jih ne. Hribe dol lahko laufaš, samo se drži nazaj. Kratki koraki so boljši od daljših korakov.

3. Na začetku, od prve štenge, do tistega vrha (Vojak al kaj že je), se hodi in ne laufa.

4. Prišlepaj se na nekoga, vsaj za čas teme. Tema je bedna.

5. Vsake tolko vzami slušalke ven. Vse okoli tebe je lepo in se lepo sliši, vsaj poslušaj malo.

6. No excuses. Do konca prideš, pa makar umreš 🙂

7. Virtual partnerja bom po moje nastavil na 12 min/km. To je hitrost, ki pravi, da pridem v cilj po 22 urah. Kar je po moje max, kar se lahko zgodi. Če bo čas na cilju daljši, bom razočaran. Glede na to, da grejo stvari malo narobe in glede na to, da tega še od daleč nisem delal, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo 20 ur dosegljiva številka. Mogoče bo 24 ur uspeh. Veliko je odvisno tudi od vremena. Ponoči, dež, mraz, bo za popizdit težko, če bo čez dan lepo in fajn, bo super fajn.

8. Rad bi rekel, have fun, ampak, ne vem če upam. 😀

Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina

  1. Da ljudje navijajo zate, sploh ni treba tečt. Prve navijače sem dobil na pumpi v Celju, ko so videli da se čudno oblečen šetam po pumpi (oni so bili še vedno tam, jaz sem sam na WC šau ob 5 vjutro) so mi ploskali. Ql je bilo 😀
  2. Prvih 20 km ultramaratona je najpomembnejših, ker se moraš res prepričati, da tečeš počasi. Meni seveda to ni šlo. Če pa, če pa, vsi laufajo tak hitro, pa jaz tudi lahko, pa nič me ne boli, pa tisto skupino spredaj samo še vlovim, pa dol po hribu ful gre, pa zdaj sem prvi v skupini, pa morem tempo držat, pa sej bo šlo. Mhm, my ass. Seveda me je vse to vžgalo po glavi nazaj tam po 60 km. Ampak prehitevam.
  3. Pot prvih 10, 20 km gre čisto ob Savinji, in glede na to da je očitno deževalo celo noč in večino časa ko smo mi tekli po njej, je bila čisto razmočena. Zato se je Mesarec tudi impromptu učil delati špage. Sicer ker je bilo blato ni bilo nič hudega, samo malo sem si nategnil mišico. In vse je bilo ok. Vprašajte, kaj je bilo čez 40 km. No, takrat me je ta mišica tako fino bolela, da sem na trenutke težko dvignil nogo. Ali stegnil, karkoli že ta mišica počne. V hrib je bilo še težje. Oziroma, vsaj moji možgani so se odločili da me res ful boli.
  4. In ravno to je težava pri takih “poškodbah” na dolgih tekih. Ne gre za to, da bi poškodba bila resna. Gre za to, da predstavlja izgovor tvojim možganom, da se delajo, kot da je res nekaj narobe. In k vsemu, s čimer se moraš boriti, da tečeš še naprej, pride še ta izgovor. Hvala stricu, ki me je ene parkrat bincnil v rit, da je šlo. Opozoril me je, kako vlečem noge za sabo, kako grdo se držim in samo še “vse je v glavi” je dodal. In potem je šlo. Boljše.
  5. Ko prvič pomisliš “pizda, meni se to ne da, kaj pa če kuj odstopim” je to izjemno strašljiva misel. Na srečo sem to pomislil samo še ene parkrat. In nikoli čisto resno. Ker, ko si enkrat na 55 km, teh 20 gre skozi, pa magari če jih prehodiš.
  6. Seveda me je na koncu prehitela cela tista skupina, ki sem jo prej “vodil”. Počasi so vsi šli mimo. na 55 km sta se dva Gospoda pogovarjala o tem, v katero skupino spadata. En je reko 65, drugi 70. Seveda sta govorila o svoji starosti. In potem sta mirno odtekla naprej mimo mene. Ko še kdaj ljudi ocenjujem po tem, kako izgledajo, ne kakšni so, naj me nekdo na gobec.
  7. Garmin je izpustil dušo tam okoli 6 ur. Ni problema, sem zalaufal telefon, ki je meril naprej. Vnaprej sem stestiral, da če se Garmin ugasne, da vseeno shrani tek. No, tokrat ga ni. In sem ostal brez. %$#&%/%#/$#/$%&#$”%”!%!”%%&/()=(/&%$#$”#&/()(&%
  8. Najbolj sem se bal tistih res deprastih trentkov, ki sem jih precej izkusil na Amsterdam maratonu. Tokrat jih je bilo samo ene par. To so tisti, ko nihaš med tem da bi zajokal in med tem, da bi mogoče vseeno še malo tekel.
  9. Ta-da, imam svoj prvi tekaški žulj. Ok, ne čisto prvi, ampak prvi takšen, s katerim se lahko res pohvalim in rečem, ta je pač moral priti, ker če laufaš 75 po dežju more ziher en prit. Najbolj zanimivo je, da ga sploh nisem čutil. Teniske so očitno še ok, čeprav so po moji oceni že na ene 1500 km. Res jih bo treba menjat.
  10. Meni je še vedno najlepše tečt po asfaltu. Ker je treba najmanj dvigovat noge. Res nisem navajen tehničnih stez. Moram pa jih strenirat.
  11. In ko smo že pri tem kaj moram strenirat, vse kar je od sredine stegen gor, dobi delo to zimo. Da drugo leto na hribih ne bo problemov. Mišice, ki držijo noge na trupu, pa hrbet in trebuh. Najprej so me 3 dni bolele mišice zraven hrbtenice, nato me je še 2 dni bolela hrbtenica. Zdaj sem kao ok.
  12. Savna in izležavanje na toplem, v toplem in ob toplem pomaga. Res, privoščite si. Zdaj morem samo še k marushka.si
  13. Ko kupujete meh za vodo, razmislite, ali res potrebujete 2 litrskega. Ker ga ne. Če ne boste tekli ravno Maraton des Sables, potem ga ne potrebujete. Ker tehta 2 kili in še malo. Moj nahrbtnik je bil res res težek. In brez težave bi ga večkrat napolnil z vodo med potjo, tako da je lahko tudi manjši. Naslednjič ga napolnim polovico in je to to. Ampak vsaj zdržal je.
  14. WC papir daj v plastično vrečko. Ponavljam. WC papir se zmoči. Plastična vrečka.
  15. Maraton bi res lahko malo nadgradili in bi bil veliko bolj super. Zakaj so na postojankah samo čokolada, jabolka in pomaranče (šnopsa ne omenjam), juha, voda in sok? Kaj pa bomboni, slane prestice, glasba, zabava, pa v cilju res ni treba najbolj zlajnanih “hopa-cupa zabavnih” komadov vrtet. Medalje so letos res lepe. Ker 75ka dobi največjo medaljo. Pa spletno stran je potrebno porihtati, da se na njej najdejo vse informacije. In če bi lahko na startu oddal vrečko, ki bi me počakala na 60 km, bi bil zelo vesel. Suhi zokni. Ali teniske.
  16. Če se še kdaj peljete v Logarsko, malo poglejte, kakšni hribi so. Nato si predstavljajte, da marsikje tečemo mimo glavne ceste, kjer je še več hribov.  Nato se spomnite na nas 🙂
  17. Še hvala moram reči. Super hvala M., ki je stala v cilju in mi je potem takoj prinesla pivo. Hvala vsem, ki ste tekli z mano, ali pa mi rekli “ti si fuk*en”. A., S., P., in še zelo veliko vas je. Super hvala T., ki je preživela vse “jaz morem spat” ob 21.30. In budilke ob 5.00 v soboto zjutraj.
  18. A če grem še? Seveda. Dlje.

add1: Uradni čas pravi 8:55:03. Lepo v okviru cilja. Vesel in zadovoljen!

add2: In še slika iz poti, ki sem jo ukradel tukaj. Sončna očala so, ker sem večni optimist.

21932741

Lekcije teka po Kitajski in zelo dolgih tekov po Sloveniji

Ok, preden grem laufat Logarskinih 75, še vse stare stvari, ki jih nekako nisem spravil sem, da bo potem vse čisto in pripravljeno za to, kako bom zlaman po prvem ultramaratonu 🙂

Najprej se vračamo na Kitajsko.

1. Hvala J. brez tebe se ne bi spravil laufat verjetno niti parkrat. Pri celodnevni vročini, dehidraciji iz različnih razlogov, celodnevnem letanju, večernem pitju in še čem je tek tisti, na katerega ponavadi pozabim. Ampak, skupaj nama je uspelo 🙂

2. Feeling, ko tečeš po ulicah Shanghaja, po cesti, ker je na pločniku preveč uličnih trgovin in restavracij, koles in mopedov, ali pa pač Kitajcev je odličen. Na srečo imajo izredno široke kolesarske (motoristične) steze in so navajeni, da se stalno nekdo sprehaja, vozi ali pa enostavno stoji tam, zato lahko tečeš in bodo pazili nate. Verjetno je bilo varneje laufat po Shanghaiu kot po Medvodah.

3. Ugotovil sem, da lahko tečem tudi kroge. V Pekingu nisem želel preveč ven iz campusa, pa tudi časa ni bilo, ker dokler sem prišel ven, sem moral že počasi obrniti. Zato sem laufal po atletski stezi na campusu in ni bilo hudo. Poleg klasičnih 35 stopinj, visoke vlage in smoga, ki si ga še vedno vohal, so na srečo tam lepe Kitajske izvajale razne pojmanimamkakšnevaje, testirali so modele helikopterjev (ampak take big ass modele) in še kaj. Dovolj se je dogajalo, da ni bilo dolgčas. Ali pa je bilo dovolj to, da sem imel mir pred vsemi.

4. Vsako jutro, ko sem šel laufat, so na javnih fitnesih bili starejši občani, ki so izvajali vaje, se raztegovali ali enostavno ploskali. Tole s ploskanjem še zdaj ne razumem. Mogoče moram pogooooglat. Drugi, nekoliko mlajši so izvajali prave karateje, in vaje ki so izgledale, da jih bodo pripravile na boj s Karate Kidom. Vsaj meni. Sonožni skoki čez dve štengi po celi tribuni. Ala ti vera.

5. Tek po campusu mi je razkril stare zgradbe v delu campusa v katerega drugače ne bi nikoli zašel.

6. Še vedno ne razumem, kaj imajo proti sušilnim strojem. Razumem, vsak študent nima sušilca, ampak to da ga v pralnici nimajo, mi ni čisto jasno. Zato imajo povsod na balkonih razvešeno perilo.

In potem Ljubljana. Ni preostalo veliko časa, (čeprav sem se zakalkuliral za en teden), moral sem iti laufat res dolge teke. 5 in 6 ur. Prvi je šel po celem PST, s podaljškom do konca zajčje dobrave (oz to kar jaz razumem kot konec, čeprav je tisto bolj sex plac za ene, kot je videt po ostankih kondomov) in potem še en krog tudi pri Žalah.

1. Drugi res dolgi tek je šel do Kranja in nazaj. Naenkrat so enostavno postale vse proge tukaj prekratke.

2. Ta pot do Kranja je res lepa, po eni strani jezera gor, po drugi dol. Sicer nisem videl jezera, ampak ok. Plan za drugič, ko bom lahko šau ležat k jezeru.

3. Ustaviti se sredi teka na črpalki ali v Mercatorju, kupiti Snikers in ledeno Cocacolo je verjetno to, kar so počeli ljudje zaradi katerih zdaj eni hodijo romat na mesta, kjer so tile s Snikersom videli Marijo. Ker jaz sem jo. Čist fajn zgleda, samo neke ni ravno zgovorna.

4. Hrana je izredno pomembna na teh tekih. S pravo sem na poti iz Kranja skoraj popolnoma preskočil zid. Bila je mešanica gelov, PBJ sendvičev in “Tarahamura” koruznih keksov z medom in mandlji datlji. Super stvar, moram jih speči še jutri za soboto.

5. Ljudje niti približno ne pričakujejo tekača, ko se peljejo od Medvod naprej proti kamorkoli že. Un stric v fancy avtu, ki se je odločil, da se meni zagotovo ne bo umaknil me je malo presenetil, ko je šel tako blizu mene. Ziher me je videl, 2 metra tipa, z rdečo majico in florescentno zelenimi čevlji res ne spregledaš. Gospodična, ki mi je potrobila in z internacionalno gesto pokazala, da sem malo čorav, me je tudi videla. Obema sem z veseljem pomahal nazaj. Ker pač si nista sama kriva.

6. Sumasumarum, teki so šli vredu. Bilo jih je premalo, ampak skupna kilometraža, ki se je nabrala čez leto je čisto zadovoljiva. Danes počivam. Jutri tudi. Dobim še nazaj trak za srčni utrip (čeprav ga nisem imel na dolgih tekih in ne vem točno, kolko naj kaže, ampak ja, tam 140 se bom držal), spečem piškote, naredim sendviče, spakiram vse in v soboto vstanem ob 3.30. Spijem kofe, wc in ostalo, se zapeljem v Celje in startam na 75 km. Odprite v soboto kaj FB, bom se čekinal v kakem mestu, če se mi bo dalo ukvarjat s telefonom. Nič ne obljubim.

7. Predvsem je res, da je tam nad 30 km, še bolj nad 40 vse v glavi. Glava je rekla da lahko malo hodiš, glava je rekla, da lahko spet tečeš. Ker noge so pač bolele. Ko enkrat to sprejmeš, da noge pač bolijo, gre vse samo še enostavno.

Lekcije Oviratlona Pokljuka 2014

1. Imeli smo najboljšo spremljevalno ekipo. Skupaj z Wohnwagnom, ki je bil parkiran tik pred monkey bars (čeprav se je to na začetku zdela slaba ideja, ker je bilo treba daleč hoditi do štarta) je poskrbela, da smo dobili ledeno mrzlo pivo na sredini teka. Kaj več si lahko želiš. Seveda smo ga tudi podelili in vrnili uslugo tipu, ki je z nami podelil svoje pivo kakšen kilometer ali dva prej. Verjetno je pivo in ostale poživitve od spremljevalne ekipe (one-woman banda) poskrbelo da se je mega-man Mesarec spravil čez vse monkey barse brez da bi padel dol ali ponavljal.

2. Proteini.si so poskrbeli za odličen vtis na Oviratlonu. Prevračanje avtomobilov, ko ljudje stojijo gori… Ne da je to zdaj velika jeba, samo res je blo malo čudno. Ampak resno, tisto oviro z avti je potrebno postaviti bolj na konec, ko bo manjša gužva, ali pa poskrbeti za več trackov, torej da lahko gre več ljudi naenkrat gor. Ker drugače bi čakali ziher pol ure, da bi šli preko. In če že pametujem o ovirah, naj ena od tebe resnično zahteva da puzaš po blatu. Sej vem, da bi v osnovi lahko volontersko to naredil, ampak …

3. Sej ne da sem prepotenten, ali mogoče bi lahko bile ovire malo bolj zahtevne. Bomo pa poiskali oviratlone v okolici, ki nudijo še kaj več.

4. Kljub zgoraj zapisanemu pa se je dan kasneje seveda pojavil tudi muskelkater. Kar kaže na še vedno precejšnje pomanjkanje moči zgornjega dela telesa in mišic, ki ob dolgih tekih niso neposredno vključene. Na tem bo potrebno še nekaj narediti.

5.  Trening za ultro se nikakor ne sestavi, pa delam kaj hočem. Vsakodnevni 1 urni laufi sploh niso tak problem (ok, razen danes zjutraj v hudem nalivu in mrazu), ampak dolgi vikend laufi, kaj šele dva back-to-back pa nikakor ne spravim skupaj. Najdaljši lauf letos je še vedno 4,5h iz istrskega maratona. In to je nujno potrebno spremenit.

6. Lekcije kampiranja s kemperom so tokrat tudi tokrat prisotne. a. malo več orodja, kot ga rabiš, je fajn imeti s sabo. Kljub temu se da lepilo nanašati tudi s palčko od sladoleda. Če ni pogrižena. b. Če karkoli rabiš, vprašaj gospo, ki dela v Železnini v ex robni kuči v Umagu. Če ne drugega, ona je ziher že videla reklamo, s katero opiše, kar ti pravzaprav iščeš (kleme še zdaj ne vem, kako se reče po slovensko, kaj šele po hrvaško, teta je to vidla v reklami za šprej za nos). c. vedno poglej, če so okna zaprta in predali ter omare zaklenjene, preden štartaš.  d. Dopust, ko se stalno premikaš z Wohnwagnom je sicer fajn, odpočiješ se pa bore malo. e. V testo za pizzo nena grejo jajca. Čeprav če jih daš, se tudi da pojest 🙂 f. Mislim da je začeta tradicija, da po koncu uporabe wohnwagna v njem pustiš 6-pack piva odlična ideja

7. Dva kompleta tekaške opreme, skupaj s teniskami za aktiven dopust niso dovolj. Dež in blato lahko poskrbita da moraš štartat s še vedno mokrimi teniskami. Kljub temu še vedno upam, da se bodo posušile do jutri.

8. Ka pozna kdo kako fajn tekaško progo v Pekingu ali Šanghaju?

Kako smo tekli v 2013

2013 je kr zmagalo. To sem že rekel in resno mislim. Izboljšan rezultat maratona za cca 50 min ni kr tak. Ampak res me zanima, kolko je blo skupaj km in koliko jih je bilo več glede na leto 2011, ko je bil pretečen prvi maraton.  Ker je po moje bila kr razlika.

ta-da, 2013 149 tekov, v skupni dolžini 1.371 km in trajanju 132:54:45 in povprečno hitrostjo 5:49 minut/kilometer.
2011 (z 2012 ne morem primerjat, ker takrat praktično nisem tekel. 2011 je leto, ko sem pretekel prvi maraton): 84 tekov, v skupni dolžini 869 km in trajanju 87:04:54 in povprečno hitrostjo 6:01 min/km.

Mislim da je razlika očitna in da sem se stvari pravilno lotil. In tako bomo šli letos kr naprej. Najprej iščem pameten trening plan za 75km. Te, ki jih gledam sedaj, kažejo, da bom v 2014 pretekel ene par maratonov. Tako, mimogrede. Tudi po dva na teden.

Kar nam pokaže relativnost vsega in vsakogar. Tisto, kar je bilo včasih nepredstavljivo, postane zdaj vsakodnevna praksa. In relativizacija stvari za nazaj je ok, ampak če gledamo tako, potem lahko stvari relativiziramo tudi za naprej. Nič ni teh 75 km, ker očitno bo čez leto ali dve postalo 75 kilometrov nekaj, kar boš pretekel vsak teden dvakrat. Očitno se je potrebno koncentrirati na nekaj drugega, kot na cilje. Očitno ima taoizem prav in je vse, kar je pomembno to, kar si se naučil in kar si naredil na poti do cilja. Ker potem, ko si na cilju, cilj sploh ni več pomemben.

Kljub temu, ta mesec bom presegel skupno pretečenih 3000 km. To je od oke tolko, kot da bi pretekel od Los Angelesa do Chicaga. Routa, ki sem jo pred časom prevozil v (menda) treh dneh. Ali (streha orehova, to je že težko pokazati v Evropi. Od Maribora do Moskve je 2100 kilometrov. Ok, našel. To je kot bi pretekel od Pariza do Moskve. Pretty impresive. I get a pat on the back.
In o vsem tem sem naklofal 90 prispevkov na blogu. Zato, da se bom lahko spomnil kako je bilo.

In še happy new year torta, ki čaka v hladilniku. Ker Mesareci v najširši izvedbi imajo za novo leto torto. Zakaj pa ne.