Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.