Lekcije teka Ruth Podgornik Reš in druga pametovanja

2. Ruth-in tek je tudi letos potekal okoli Blejskega jezera. Z A. sva odtekla tri u easy kroge in prav fajn je bilo. Sicer je zgodnja (a čisto normalna ura 9.00) z nekoliko slabim vremenom poskrbela da ni bilo neke gužve (aka praktično nikogar ni bilo na štartu, ko sva prišla) ampak to je bila prej prednost kot slabost. In organiziran je bil tako, kot lahko pričakuješ od takega teka. No fuss, just running. 10€ prostovoljnega prispevka in leti. Čaj, voda, banane in malenkost drugega za jest, tabla na kateri sam pišeš koliko krogov si naredil in brezplačna topla malica. Ki je nisem jedel. Ker sem baje debeli 😉 Če vas zanima več, je njihova spletna stran tukaj. Vsekakor bo drugo leto potrebno prit na nekoliko podaljšan tek. Z roštiljem, in celodnevnim tekom. Krog, dva, malo nekaj pojest, krog dva in še kaj spit, potem pa še kakšen krog. Fotke so tukaj.

Pot okoli blejskega jezera je orenk zdelana, nekatera pobočja so praktično uničena in ko bodo podrli drevesa, ki še stojijo, bodo praktično prazna. Trenutno že pridno pospravljajo, ampak dela je po moje še zelo veliko.

Če tudi vam ni jasno vse o tem, kako ql je bila Ruth Podgornik Reš, si poglejte fajnski dokumentarec, ki ga je posnela RTVSLO. Najdete ga tukaj. Na splošno se mi zdi, da so slovenski tekači veliko bolj ql, kot mi sploh vemo. Tako kot Mravlje, ki je točno takšen, če ne še večji car kot vsi ostali svetovni ultramaratonci, ki se odlično promovirajo po vsem svetu. Ampak mi tega ne vemo.

Tale tek s tekaškim kolenom ni nič kaj zabaven. Če te A. zabava s svojimi pripovedkami, še gre, ko si pa sam v laufu, pa je včasih kar malo nadležno. Sedaj, ko vem zakaj je bolečina, kaj bom naredil da je ne bo več in vse to, je veliko lažje kot prvič, ko se je pokazala. Takrat sem vso energijo možganov koncentriral v to, kaj je s to bolečino, zakaj je tu in kaj naj naredim da je ne bo več. In logično, bolj kot se koncentriraš na to, da je nekaj narobe, bolj je narobe. Sedaj veliko bolj znam bolečino postaviti na stran in se pač sprijazniti s tem, da je tam ter se koncentrirati na pomembne stvari, kot je tek. Čeprav seveda vpliva na hitrost teka.

2014-03-01 11.17.19

Začel brati še The Big Book of Endurance Training and Racing. Ki je zelo dolga. Ampak bomo prišli čez njo. In v kratkem bom pripravil tudi posamezne prispevke o tekaških in s tekom povezanih knjigah, ki sem jih prebral, ker se počasi res že nabirajo.

Ugotovil sem, da so energy geli, ki sem jih nabavil iz UK fajnski. Še bolj pa sem presenečen, da sem ves čas bil napačno prepričan o kalorični vrednosti teh gelov. Ker ko sem na teh tanovih prebral, da imajo cca 100 kcal, sem bil ziher, da imajo tisti, ki sem jih prej uporabljal nekajkrat več. In sem preveril. In ugotovil, da temu ni tako. Ampak, glede na to da sem preživel že dva teka z njimi, mislim da bo ok. In še boljši so, ker so nekoliko bolj tekoči.

Tek v fitnesu je še bolj kompliciran kot zunaj. Poleg očitne ideje, da te ves čas drži v čisto enakem tempu, je tudi ta, da ti ves čas daje možnost, da enostavno nehaš. Ker ko tečeš zunaj, moreš vedno pritečt še domov. V fitnesu tega ni treba. In še vsakih 20 minut ti pove, da je dovolj, da ni treba več. Ker se mašina ustavi. Kljub temu mi je uspelo vsak dan narediti po 40 min. O tem, da ni pametno 600€ vredne tehnologije dajati v steklen okvir sem že govoril, pa sem se tega ponovno naučil. 🙁