1,5 ljubljanskega maratona

Vse skupaj se je začelo z ogledom youtuba. Kot se začne marsikatera moja tekaška ideja. Nekje, verjetno pred kakšnim maratonom, ker takrat nimaš drugega za počet. Tako so izgledale priprave dan pred marsikaterim mojim tekom. Gledal sem nekoga, ki je prelaufal dvojčka na enem izmed ZDA maratonov. In i tata može to, sine, je bila ideja. In glede na to, da mi časovno ni uspelo priti na nobeno izmed meni poznanih ultra tekem v jeseni, je bila odločitev jasna, Zjutraj, pred vsemi prelaufam en maraton, in potem štartam z vsemi ostalimi.

A življenje izbere drugo pot, al kak se temu reče.

Vedel sem že na začetku, da bo verjetno ne šlo. Priprave so bile luknjaste in dolge teke tega poletja lahko naštejem na prste ene roke. K urniku, ki je bil kot je bil, prištej še poškodbe, ki so se letos prvič pokazale (33, ja, vse gre dol), in res dolgih tekov praktično ni bilo, kakšnih vikend dvojih variant tudi ne in vse je bilo malo čudno. Malo sem izsilil tisti Kranj kakšne tri ali štiri tedne prej in 50ka je šla boljše kot prvi dve. Ampak vedel sem, da vse skupaj … Če že na štartu nisi prepričan, boš na cilju težko.

In sem šau. Če ne veste, čisti center zaprejo že ob 5ih zjutraj, tako da plan, da parkiram nekje okoli Parlamenta ni šau skozi. Sem pa lahko brez težav parkiral poleg sodišča, kar je bila odlična izhodiščna točka. Tisti, ki so ravnokar odhajali iz Skeleta so me gledali malo čudno, ampak se nisem dal. Vreme je reklo, da bo lepo, zato je v Vinkotu bila pripravljena tudi čisto poletna oprema za drugi krog. Na telefonu sem imel GPS track, da se ne izgubim in na firmi je čakala dodatna porcija sendvičev in banan, za drugi krog.

Bila je pravzaprav lepa jesenska noč in jutro. Videl sem, kako so začeli postavljati ograje, prestrašil varnostnika na Prešercu, ki je, ko sem prilaufal skočil gor (“kaj so že začeli, a ni malo zgodaj”), gledal sem, ko so postavljali kilometer markerje, ko so postavljali postaje z vodo in lupili mandarine. Nekaj ljudi mi je začudeno pomahalo, kakšen rekel, da tečem v napačno smer. Srečal sem tiste, ki so tekli na 10ki in so mi veselo mahali, da grem narobe.

Po prvem krogu sem vedel, da ne bo šlo še enkrat. Medtem ko so ljudje mimo mene hodili na štart, sem se jaz basal z banano v eni, sendvičem v drugi in kokakolo v tretji roki in bil deležen očitajočih pogledov, da se pred štartom pa res ne je. Prvi krog je bil še vedn oprecej boljši od prvega maratona, ki sem ga prelaufal v Berlinu. Eno malo napredka pa je 😉

2015-10-25 10.04.06

In štartal na koncu vrste. Hvala fantu, s katerim sva pretekla Dunajsko, da sem vsaj lahko zalauafal, posebej hvala stricu iz Kalifornije, s katerim sva pretekla zadnjih par kilometrov. Drugače sploh ne bi več laufal, ker nisem mogel. In hvala vsem, ki ste prišli navijat. In se res opravičujem, da ste me čakali na koncu maratona.

Nisem vedel točno, kdaj pade rampa za maraton. Vedel pa sem, da tudi če grem… ne bo šlo. Zato sem bil napol vesel, ko sem videl, da je odcep za 42 že zaprt. Tudi ukvarjanje z vsemi občutki, čustvi in mnenji o sebi, svojih (tekaških) sposobnostih in kar prijazni možgani še vržejo v tebe na 6 al 7 ur dolgem laufu je vplivalo na to, da res ne grem še na dodatne tri ure.

Na cilju so me celjanke peljale na pivo, kar je tudi fajnska tolažba. In dunajski velikan je poskrbel, da je regeneracija potekala tako kot mora. Dva dni kasneje sem že hodil, štiri dni kasneje skoraj ni več posledic. Tudi Ahilova se je odločila, da se ji ne da težiti, in da raje gre počivat. Core je pokazal, da je še vedno premalo natreniran, križ in hrbtenica se nista dala. Plavanje je rešitev. In 100ka ne uide. Prej ali slej, sej je še čas.

Cilj je štart, štart je cilj. Vedno znova in ponovno. Ideje so in mislim da je drugo leto leto drugih poskusov. Da jima, Istri in  Ljubljani pokažem, da sem večji od njiju. Z novimi lekcijami in izkušnjami bo to šlo brez težav.

2015-10-25 13.48.49

Pravila teka ultramaratonskih 110km

Zdaj je res že blizu. Če prav vem, imam še dva vikenda treninga, potem začnem zmanjševati. Počasi se bo treba odločit, kaj početi na trasi. Do danes sem pogruntal tole, vesel komentarjev 😀

1. Tudi če hodiš, ješ kot da bi tekel. Na 45 min. Ker drugače boš zgubil ritem. Enako s pitjem. Vsaj na 3 kilometre. Kako boš vedel, ali je 75 deljivo s 3, še ne vem, ampak boš. (kako bom s sabo nesel tolko gelov, še vedno ne vem. Ker to je FUL gelov).

2. Vse hribe se hodi. Hribe gor. Brez izjeme. Tudi če misliš, da si dober, da jih lahko odlaufaš, jih ne. Hribe dol lahko laufaš, samo se drži nazaj. Kratki koraki so boljši od daljših korakov.

3. Na začetku, od prve štenge, do tistega vrha (Vojak al kaj že je), se hodi in ne laufa.

4. Prišlepaj se na nekoga, vsaj za čas teme. Tema je bedna.

5. Vsake tolko vzami slušalke ven. Vse okoli tebe je lepo in se lepo sliši, vsaj poslušaj malo.

6. No excuses. Do konca prideš, pa makar umreš 🙂

7. Virtual partnerja bom po moje nastavil na 12 min/km. To je hitrost, ki pravi, da pridem v cilj po 22 urah. Kar je po moje max, kar se lahko zgodi. Če bo čas na cilju daljši, bom razočaran. Glede na to, da grejo stvari malo narobe in glede na to, da tega še od daleč nisem delal, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo 20 ur dosegljiva številka. Mogoče bo 24 ur uspeh. Veliko je odvisno tudi od vremena. Ponoči, dež, mraz, bo za popizdit težko, če bo čez dan lepo in fajn, bo super fajn.

8. Rad bi rekel, have fun, ampak, ne vem če upam. 😀

Lekcije teka po Londonu

1. Potovati pa res znam. Ne glede na to, da sem stricu na vprasanje, kam hocem iti z avtobusom iz letalisca, reko samo London, mi je uspelo iztopiti na postaji, kjer je zraven moj izbran hotel za naslednjic (baje je trenutno noter kraljica), in po kratkem sprehodu sem ugotovil da je moj hotel za vogalom (dolgega Hyde parka) zmes pa se 45 drugih znamenitosti, kipov, spomenikov, fontan in svasta.
2. Moj originalni hotel ima “tehnicne tezave” (pravzaprav nocem vedeti kaksne) zato so me dali v sosednjega in se senkali zraven brezplacen zajtrk (ki je drugace15£). Po laufu se je prileglo ful klobas, sunke, jajc in seveda fizola. Gob in pecenega paradiznika se vedno ne morem jest za zajtrk. Cakam samo da vidim ce so mi popravili okno.

3. Jutranji tek je bil planiran eno uro, ampak se je malo razvlekel, ker ko sem videl da sem poleg Oke, sem jo moral iti pogledat. Potem pa je tako ali tako zraven se parlament pa vse ostalo z Big Benom zraven. Prakticno z 13km laufom vidis 3/4 znamenitosti. Prakticno ni vec kaj drugega za videt.
4. Ze od Amerike cakam da vidim dinozavre. Ni jih bilo ne v Amsterdamu, ne v Berlinu. Koncno mi jih je pokazal London. Res pa je da niso bili ravno orgazmicni. Skupaj s to tezavo da je nedelja, pocitnice za britanske otroke, je to pomenilo vrste in guzvo. Ampak, vido sem dinozavre!
5. Ocitno so tukaj navajeni na zmrzjeno vreme. Vceraj sem jih gledal, vecino v maratonkah in kratkih rokavih. Meni je bilo danes hladno v dolgih hlacah in rokavih.
6. Sistem biciklov tukaj je veliko bolj enostaven in prijazen do turistov kot v Lj. Samo ftaknes kartico in je tvoj. Zato pa sistem podzemne ni tako zelo prijazen. Ce smo na kitajskem placali za karto samo zato, ker je bil podhod veliko krajsi kot vse okoli cez cesto, tu to ni opcija. Res pa je, da je Peking res zelo poceni ssvojo podzemno.
7. Namesto cakanja in guzvanja da vidis pravo menjavo straze, sem mimogrede sredi laufa pogledal celo koreografijo, ki so jo vadili mladi strazarji v vojasnici al kaj je ze tisto. Razen tega da so bili obleceni v druge barve, razlike ni bilo.
8. Naucili so se, da lahko imas ventil za mrzlo in vroco vodo, ki oba vodita do ene pipe, tako da se clovek lahko v miru umije. Dolgo je trajalo, ampak jim je uspelo.
9. Mesto je cudovita mesanica novega in starega. Ne razumem cisto zakaj mi vedno tezimo k temu, da mora staro ostati staro in se ne mesat z novim. Feeling resnicno lepega mesta dobis, ko imas vse stare stavbe ohranjene in zeihtane, to je pa tisto kar nam ne uspeva.

Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.

Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina

  1. Da ljudje navijajo zate, sploh ni treba tečt. Prve navijače sem dobil na pumpi v Celju, ko so videli da se čudno oblečen šetam po pumpi (oni so bili še vedno tam, jaz sem sam na WC šau ob 5 vjutro) so mi ploskali. Ql je bilo 😀
  2. Prvih 20 km ultramaratona je najpomembnejših, ker se moraš res prepričati, da tečeš počasi. Meni seveda to ni šlo. Če pa, če pa, vsi laufajo tak hitro, pa jaz tudi lahko, pa nič me ne boli, pa tisto skupino spredaj samo še vlovim, pa dol po hribu ful gre, pa zdaj sem prvi v skupini, pa morem tempo držat, pa sej bo šlo. Mhm, my ass. Seveda me je vse to vžgalo po glavi nazaj tam po 60 km. Ampak prehitevam.
  3. Pot prvih 10, 20 km gre čisto ob Savinji, in glede na to da je očitno deževalo celo noč in večino časa ko smo mi tekli po njej, je bila čisto razmočena. Zato se je Mesarec tudi impromptu učil delati špage. Sicer ker je bilo blato ni bilo nič hudega, samo malo sem si nategnil mišico. In vse je bilo ok. Vprašajte, kaj je bilo čez 40 km. No, takrat me je ta mišica tako fino bolela, da sem na trenutke težko dvignil nogo. Ali stegnil, karkoli že ta mišica počne. V hrib je bilo še težje. Oziroma, vsaj moji možgani so se odločili da me res ful boli.
  4. In ravno to je težava pri takih “poškodbah” na dolgih tekih. Ne gre za to, da bi poškodba bila resna. Gre za to, da predstavlja izgovor tvojim možganom, da se delajo, kot da je res nekaj narobe. In k vsemu, s čimer se moraš boriti, da tečeš še naprej, pride še ta izgovor. Hvala stricu, ki me je ene parkrat bincnil v rit, da je šlo. Opozoril me je, kako vlečem noge za sabo, kako grdo se držim in samo še “vse je v glavi” je dodal. In potem je šlo. Boljše.
  5. Ko prvič pomisliš “pizda, meni se to ne da, kaj pa če kuj odstopim” je to izjemno strašljiva misel. Na srečo sem to pomislil samo še ene parkrat. In nikoli čisto resno. Ker, ko si enkrat na 55 km, teh 20 gre skozi, pa magari če jih prehodiš.
  6. Seveda me je na koncu prehitela cela tista skupina, ki sem jo prej “vodil”. Počasi so vsi šli mimo. na 55 km sta se dva Gospoda pogovarjala o tem, v katero skupino spadata. En je reko 65, drugi 70. Seveda sta govorila o svoji starosti. In potem sta mirno odtekla naprej mimo mene. Ko še kdaj ljudi ocenjujem po tem, kako izgledajo, ne kakšni so, naj me nekdo na gobec.
  7. Garmin je izpustil dušo tam okoli 6 ur. Ni problema, sem zalaufal telefon, ki je meril naprej. Vnaprej sem stestiral, da če se Garmin ugasne, da vseeno shrani tek. No, tokrat ga ni. In sem ostal brez. %$#&%/%#/$#/$%&#$”%”!%!”%%&/()=(/&%$#$”#&/()(&%
  8. Najbolj sem se bal tistih res deprastih trentkov, ki sem jih precej izkusil na Amsterdam maratonu. Tokrat jih je bilo samo ene par. To so tisti, ko nihaš med tem da bi zajokal in med tem, da bi mogoče vseeno še malo tekel.
  9. Ta-da, imam svoj prvi tekaški žulj. Ok, ne čisto prvi, ampak prvi takšen, s katerim se lahko res pohvalim in rečem, ta je pač moral priti, ker če laufaš 75 po dežju more ziher en prit. Najbolj zanimivo je, da ga sploh nisem čutil. Teniske so očitno še ok, čeprav so po moji oceni že na ene 1500 km. Res jih bo treba menjat.
  10. Meni je še vedno najlepše tečt po asfaltu. Ker je treba najmanj dvigovat noge. Res nisem navajen tehničnih stez. Moram pa jih strenirat.
  11. In ko smo že pri tem kaj moram strenirat, vse kar je od sredine stegen gor, dobi delo to zimo. Da drugo leto na hribih ne bo problemov. Mišice, ki držijo noge na trupu, pa hrbet in trebuh. Najprej so me 3 dni bolele mišice zraven hrbtenice, nato me je še 2 dni bolela hrbtenica. Zdaj sem kao ok.
  12. Savna in izležavanje na toplem, v toplem in ob toplem pomaga. Res, privoščite si. Zdaj morem samo še k marushka.si
  13. Ko kupujete meh za vodo, razmislite, ali res potrebujete 2 litrskega. Ker ga ne. Če ne boste tekli ravno Maraton des Sables, potem ga ne potrebujete. Ker tehta 2 kili in še malo. Moj nahrbtnik je bil res res težek. In brez težave bi ga večkrat napolnil z vodo med potjo, tako da je lahko tudi manjši. Naslednjič ga napolnim polovico in je to to. Ampak vsaj zdržal je.
  14. WC papir daj v plastično vrečko. Ponavljam. WC papir se zmoči. Plastična vrečka.
  15. Maraton bi res lahko malo nadgradili in bi bil veliko bolj super. Zakaj so na postojankah samo čokolada, jabolka in pomaranče (šnopsa ne omenjam), juha, voda in sok? Kaj pa bomboni, slane prestice, glasba, zabava, pa v cilju res ni treba najbolj zlajnanih “hopa-cupa zabavnih” komadov vrtet. Medalje so letos res lepe. Ker 75ka dobi največjo medaljo. Pa spletno stran je potrebno porihtati, da se na njej najdejo vse informacije. In če bi lahko na startu oddal vrečko, ki bi me počakala na 60 km, bi bil zelo vesel. Suhi zokni. Ali teniske.
  16. Če se še kdaj peljete v Logarsko, malo poglejte, kakšni hribi so. Nato si predstavljajte, da marsikje tečemo mimo glavne ceste, kjer je še več hribov.  Nato se spomnite na nas 🙂
  17. Še hvala moram reči. Super hvala M., ki je stala v cilju in mi je potem takoj prinesla pivo. Hvala vsem, ki ste tekli z mano, ali pa mi rekli “ti si fuk*en”. A., S., P., in še zelo veliko vas je. Super hvala T., ki je preživela vse “jaz morem spat” ob 21.30. In budilke ob 5.00 v soboto zjutraj.
  18. A če grem še? Seveda. Dlje.

add1: Uradni čas pravi 8:55:03. Lepo v okviru cilja. Vesel in zadovoljen!

add2: In še slika iz poti, ki sem jo ukradel tukaj. Sončna očala so, ker sem večni optimist.

21932741

Lekcije Oviratlona Pokljuka 2014

1. Imeli smo najboljšo spremljevalno ekipo. Skupaj z Wohnwagnom, ki je bil parkiran tik pred monkey bars (čeprav se je to na začetku zdela slaba ideja, ker je bilo treba daleč hoditi do štarta) je poskrbela, da smo dobili ledeno mrzlo pivo na sredini teka. Kaj več si lahko želiš. Seveda smo ga tudi podelili in vrnili uslugo tipu, ki je z nami podelil svoje pivo kakšen kilometer ali dva prej. Verjetno je pivo in ostale poživitve od spremljevalne ekipe (one-woman banda) poskrbelo da se je mega-man Mesarec spravil čez vse monkey barse brez da bi padel dol ali ponavljal.

2. Proteini.si so poskrbeli za odličen vtis na Oviratlonu. Prevračanje avtomobilov, ko ljudje stojijo gori… Ne da je to zdaj velika jeba, samo res je blo malo čudno. Ampak resno, tisto oviro z avti je potrebno postaviti bolj na konec, ko bo manjša gužva, ali pa poskrbeti za več trackov, torej da lahko gre več ljudi naenkrat gor. Ker drugače bi čakali ziher pol ure, da bi šli preko. In če že pametujem o ovirah, naj ena od tebe resnično zahteva da puzaš po blatu. Sej vem, da bi v osnovi lahko volontersko to naredil, ampak …

3. Sej ne da sem prepotenten, ali mogoče bi lahko bile ovire malo bolj zahtevne. Bomo pa poiskali oviratlone v okolici, ki nudijo še kaj več.

4. Kljub zgoraj zapisanemu pa se je dan kasneje seveda pojavil tudi muskelkater. Kar kaže na še vedno precejšnje pomanjkanje moči zgornjega dela telesa in mišic, ki ob dolgih tekih niso neposredno vključene. Na tem bo potrebno še nekaj narediti.

5.  Trening za ultro se nikakor ne sestavi, pa delam kaj hočem. Vsakodnevni 1 urni laufi sploh niso tak problem (ok, razen danes zjutraj v hudem nalivu in mrazu), ampak dolgi vikend laufi, kaj šele dva back-to-back pa nikakor ne spravim skupaj. Najdaljši lauf letos je še vedno 4,5h iz istrskega maratona. In to je nujno potrebno spremenit.

6. Lekcije kampiranja s kemperom so tokrat tudi tokrat prisotne. a. malo več orodja, kot ga rabiš, je fajn imeti s sabo. Kljub temu se da lepilo nanašati tudi s palčko od sladoleda. Če ni pogrižena. b. Če karkoli rabiš, vprašaj gospo, ki dela v Železnini v ex robni kuči v Umagu. Če ne drugega, ona je ziher že videla reklamo, s katero opiše, kar ti pravzaprav iščeš (kleme še zdaj ne vem, kako se reče po slovensko, kaj šele po hrvaško, teta je to vidla v reklami za šprej za nos). c. vedno poglej, če so okna zaprta in predali ter omare zaklenjene, preden štartaš.  d. Dopust, ko se stalno premikaš z Wohnwagnom je sicer fajn, odpočiješ se pa bore malo. e. V testo za pizzo nena grejo jajca. Čeprav če jih daš, se tudi da pojest 🙂 f. Mislim da je začeta tradicija, da po koncu uporabe wohnwagna v njem pustiš 6-pack piva odlična ideja

7. Dva kompleta tekaške opreme, skupaj s teniskami za aktiven dopust niso dovolj. Dež in blato lahko poskrbita da moraš štartat s še vedno mokrimi teniskami. Kljub temu še vedno upam, da se bodo posušile do jutri.

8. Ka pozna kdo kako fajn tekaško progo v Pekingu ali Šanghaju?

Lekcije obmorskih tekov

1. Pustiti doma meh za vodo in teči 22ko v 27 stopinjski vročini po soncu ni ravno najboljša ideja. Če imaš pivo v hladilniku in ga eksaš, ko prideš nazaj, malo pomaga. Ampak to mora biti edino pivo. Če mu potem še pomagaš z ene par drugimi, se učinek hidraccije enega piva spremeneni v učinek dehidracije. Ali ni nam hudega na koncu koncev, v dobri družbi smo jači od Sudbine.

2. Mislim da mi gre tek po Ljubljani počasi malo na živce. Sploh, ker smo junija, Ljubljana pa se zjutraj ob 6ih kaže v megli in s hladnim vremenom. Res pa je, da nisem fer, ker primerjam tek ob morju ali tek ob Dravi v Osijeku s tem po PST, ali še slabše, ob cesti po Ljubljani.

3. Mimogrede, še malo več o zgornji točki, Osijek je odlično mesto, proge, ki jih ima ob Dravi so čudovite, na eni strani po mestu, po promenadi med starimi (po moje Avstro-Orgskimi, čeprav mi ta kultura pa arhitektura pa zgodovina ravno ne grejo) hišami in na drugi strani po naravi, mimo starih (baje) Turških utrdb. Oziroma utrdbe. Vem, da ne bi nikoli šel tja na dopust, ampak je res lepo.

4. Deset v družbi gre veliko lažje kot deset sam.

5. Boksnil sem meduzo. Njej ni bilo nič, meni pa tudi ne. Malo sem mogoče okrušil skalo (prosto po Mi2)

6. Morje sploh ni več mrzlo. Tudi največja zmrzljivka je to potrdila. Z nekaj prepričevanja sicer, pa vseeno.

7. Resno, a lahko tole morje prinesemo sem v Ljubljano? S kom se to zmenim? Ali pa, se vsaj preselim nekam bližje Ljubljanici. Ali laufam ob Savi. Samo te potke ob Savi so trenutno tako zaraščene, da se skorajda ne da laufat po njih. Pa ziher bom kakega klopa vjagal, kar pa ne bi, po enkratni izkušnji z temi klopovskimi boleznimi, mislim da to ne bi še enkrat ponavljal.

8. Zakaj že ima Ljubljana prepoved parkiranja wohnwagnov, aka camperjev povsod? Zakaj ga jaz ne morem imeti par dni pred blokom? Sosed lahko ima avto, ki ga tedne ne prestavi, jaz pa 5 dni ne morem met camperja, ne da mi ne bi zalimali gor lepega Obvestila redarstva? Streha orehova.

9. Lekcije dopustovanja s camperjem: – “sej ni treba poln tank vode natočit, sej je ne rabima tolko” pomeni, da boš moral iti dolivati vodo. Ki jo bo potem veliko preveč. Picopek, aka električna posoba za peko pic, naredi čisto ok pice. Če nisi neke fin. Druga vrsta je boljša kot prva.  In preden odpelješ, vedno poglej, če si odklopil elektriko in umaknil podaljšek s kablom.

10. Vso to sonce, ki se napoveduje, očitno kliče po kremi za sončenje. Ideje?

Ali se paleo dieta splača?

Čakam, da se spečejo moja paleo rebrca. In že nekaj časa razmišljam o tem, ali se paleo dieta, ki jo izvajam zadnjih 14 dni, resnično splača. Verjetno je vse odvisno od tega s čim jo primerjaš in kaj je tvoj kriterj. Ali vseeno.

1. Hujšanje s paleo dieto

Tukaj pravzaprav niti nimam pravih podatkov. Ko sem paleo jedel en mesec pred kakšnim letom, sem se še nekaj ukvarjal s tem, ali bom na paleo shujšal. Nekaj sem meril, pa na koncu nisem nič kaj veliko ugotovil. Resnično shujšal sem na dveh drugih stvareh, teku in s tistim klasičnim “manj žri”. In na koncu koncev se bolj splača in lažje je teči, kot jesti paleo, če mene kaj vprašaš. Ker ja, pač laufaš vsaki (drugi, tretji) dan, kar je veliko enostavneje kot držati dieto, kuhati, načrtovati in vse ostalo.

2. Cena paleo diete

Tukaj je po moje precej pomembno s čim jo primerjamo. Torej, kako ste jedli preden ste pričeli jesti paleo. Za mene je paleo nekoliko dražji od klasične prehrane. Če vsak dan zunaj jeste malice, če pogosto kupujete pripravljeno hrano ali predpripravljeno hrano in jo kuhate doma, bo paleo verjetno cenejši. Ker te enostavno prisili, da ješ doma, da kuhaš doma in ne hodiš veliko jesti ven. Ne glede na to, da se da paleo jesti tudi zunaj, ampak precej bolj omejeno, zato je za raznoliko prehrano, ki je absolutno nujna na paleo, resnično skoraj nujno, da večino hrane pripravite doma.

3. Tek in paleo dieta

Ne glede na to, da tečem približno isto kot preden sem jedel paleo, se mi je paleo poznal na kakšnem teku. Nekatere stvari je potrebno prilagoditi. Prejšnjič sem na 20km bil čisto brez energije. Občutek sem imel, da so zaloge energije izpraznjene. Očitno je zid prišel že prej. Sprememba se pokaže tudi pri hidraciji, ni mi čisto jasno zakaj, ampak na paleo sem precej bolj dehidriran, sploh pri športanju. Na 20ki sem med tekom spil 1,5l in takoj po teku še 1,5 litra vode, da sem sploh prišel k sebi. Pa sem navajen (skoraj čisto) vedno piti samo vodo. Res pa je, da sem tekel brez energijskih gelov. Ker pač vsebujejo skoraj izključno ogljikove hidrate. Stvar se bo čisto resno izkazala, če se bom za vikend resnično spravil teči okoli Ljubljane. Vsekakor bom s sabo vzel doma narejene paleo energijske ploščice (izjemno enostavne, dateljne, arašide in kakao vržeš v blender in to je to), poleg pa še vsekakor kakšen klasičen energijski gel, ker je pot res dolga in ne bi rad, da se mi kaj zgodi na poti. Tekel sem že tolikokrat, da bom lahko ta tek na paleo dieti primerjal z drugimi in videl, kako hitro je prišel zid, kako hudo mi je bilo ipd.

4. Odrekanje

Kaj pa vem, ja, na dopustu sem si dovolil nekaj alkohola in nekaj sladoleda (ena porcija sladoleda na dan, odžene lušte stran). Odpovedovanja je kar nekaj, res pa je, ko se navadiš in če vnaprej razmišljaš, se da marsikaj splanirati in nadomestiti tako, da ni hudega odpovedovanja, ampak vseeno. Mogoče so samo moje navade takšne, ampak ogljikovi so vseeno pomemben del življenja.

5. Zdravje

Kaj pa vem, zagotovo je moja klasična prehrana, ko jem veliko, vsekakor preveč ogljikovih, ne najbolj zdrava. Ker veliko tečem, si lahko privoščim nekoliko več le-njih. Če iz tega, kar smo se naučili na paleo dieti, sklepamo v klasičen jedilnik je treba stvari pač drugače pripravljati. Rižota z zelenjavo bi pravzaprav morala biti zelenjava z rižem in mesom. Enako verjetno velja za testenine, ki jih verjetno težko narediš tako, da je polovica porcije zelenjava, ampak vseeno bi se nekaj dalo narediti. Tudi meso bi (vsaj jaz) moral jesti pogosteje, ker z beljakovinami in maščobo zmanjšaš količino ogljikovih, ki bi jih moral pojesti.

Kljub temu paleo dieta ostaja. Sem skoraj na polovici in te 4 tedne (to lažje štejem, kot od datuma do datuma) bom vsekakor preživel, brez večjih težav.

A se splača?

P.s. ja, ja, na sliki je tudi krompir. Ampak ni bil zame.

Lekcije istrskega maratona 14.4

1. Maraton številka 3 bi moral, tako kot je maraton št. 2, prinesti boljši rezultat. Seveda, če se ne podaš na maraton, ki ima en kup hribov. Vidi se, da je moje poznavanje primorja omejeno na bare okoli plaž. Ker ok, sej sem pričakoval hribe, ne pa tolko hribov. Ker je vse skupaj, tam od Izole naprej, en sam hrib.

2. Ja, Garmin je fino in fajn, če dela. Seveda se je ravno pri tem teku, ko me res zanima, koliko je bilo hribov in vse ostalo, neke zaštrikalo in sedaj mi ne želi naložit trase. Ampak na srečo nisem bil edini z Garminom, tako sem pošpegal tukaj in vsega skupaj je bilo 422 višincev. Nimam pojma, ali je to veliko ali malo. Če ima kdo kakšno idejo, kaj naj naredim z Garminom, da mi bo pokazal tek, bom zelo hvaležen. Express pravi, da ga posinhronizira, ampak na webu ga ne vidim. 610ko mam.

3. Hvala bogu je maraton dovolj dolg, da lahko tam na 30 km ugotoviš, da ne bo nič iz rekorda in potem lepo počasi kuješ načrte za naprej. Za vsako mišico, ki me je bolela sem razmislil katere vaje bom moral delati, da naslednjič ne bo bolela. Evo, sedaj imam veliko vaj za delat 😀 Ker vse boli.

4. Ti mali maratoni so res fajnski. Praktično vsakemu se lahko zahvališ, ki navija zate. Še posebej sem bil seveda vesel navijača na štartu in cilju, pa tudi familija D., ki se je dvakrat postavila ob progo je bila izredno dobrodošla.

5. Pivo sredi maratona? Seveda! In tortice. Torticam sem rekel ne, ker me je skrbelo, kaj bo na to rekel želodec. Pivu nisem rekel ne. In ugotovil sem, da je fajn, ko si na okrepčevalnici vzameš malo cajta. “dan, kak ste, ful ste prijazni, ja je daleč, hvala za vse”. Pogovarjat se, sej PR je tako ali tako že šel v maloro.

6. Hvala vsem, na katere sem se lahko prilepil, najprej dva gospodiča, nato gospodič in gospodična. Imena sem na žalost pozabil 🙁

7. Res je lep maraton. Trasa je odlična, skriti vinogradi in polja, tek po kolesarski od Kopra do Izole, malo gozdne poti tam od Fiese naprej. Tale gozdna pot mi je bila predvsem všeč. In da ne pozabim pohvalit benda, ki je usred ičega špilal muziko za nas, odlično! Predvsem lepo presenečenje.

8. Naučil sem se, da občutek “pomanjkanja” muskfiebra, ko se zjutraj zbudiš in si še v postelji, ne zagotavlja, da ga tudi čez dan ne bo. Ne hvali musklfibra preden se ne podaš na stopnice.

9. Roštilj po maraonu mogoče ni 100% najboljša ideja, ker je želodec še malo občutljiv. Je pa res, da to, da vzameš ploščo za dva, pomeni da maš še naslednji dan meso, da ti res ni treba kuhat, ker se ti res ne da.

10. Zid je bil velik in dolg. Začel se je že pri 28km in trajal tam do ene 35ega. Ampak “to je samo zid, ne se mu dat”, malo pomaga. Na začetku kolesarske za Izolo sem se uspel celo prilepiti na enega gospoda, ki me je potegnil, da sem šel ta kilometer okoli 6 (po spominu). Tablete je treba pojest pred zidom, če jih misliš, pol je prepozno.

11. Malo dnarja, malo muzike velja, to smo ugotovili s tem, ko je meh v poceni nahrbtniku dvakrat spustil. Dosti denarja, pa ne zagotavlja veliko muzike. Novi nahrbtnik z vodo, ki je Salomonov, sicer zaenkrat še drži vodo, ampak da bi pa bil posebej uporaben, pa tudi ni. Ampak bo za preživet.

12. Alora, a smo se naučili, da bo šlo prelaufat 75 km? Pojma nimam. Ampak trudil se bom pa z veseljem. Do takrat moram pogruntat kakšne soli mi pašejo (tablete so že na poti proti meni), kakšna resna hrana mi paše (doma narejene riževe s suhim sadjem skuham v kratkem), ker s temi geli ne morem dovolj pojest in kaj narediti z vsemi temi hribi, ki so na poti v Logarsko. Ampak to zadnje ni problem, bomo trenirali tu na Rašico, pa Šmarno, pa rožnik. Mala malca.

13. Mogoče sem carboloading vzel malo preresno. Ampak na srečo že v petek, tako da sem lahko v soboto v miru predelal vse to in je bilo fajn. Tudi štart ob 11.00 ni bil problem.

14. Ijite drugo leto na Istrski maraton, ker se res splača.

Lekcije tekov marec 2014

1. Pa glih na 1. april se jaz spravim pisat blog. A zdaj more človek jao neko foro pa to? Ne pričakovat preveč, I ain’t a funny man 😀

2. I’ve got 99 problems, but running fast ain’t one. Ker sem v … pojma nimam kako je to v slovenštini, taperingu, torej počivanju pred velikim maratonom. Kar je kar ok, najprej je bila zima in ni bilo treba hitro laufat, zdaj je to. Bojim se, da bo zmanjkalo izgovorov po 13.

3. Aja, potem pride izgovor, da morem pozdravit tekaško koleno. Ki se nekako ne želi resno posloviti. Na srečo je tako, da boli med tekom čisto malo. Toliko da pove. Toliko, da se da laufat brez težav tudi dve uri in seveda več. Ampak na maraton bom seveda s sabo vzel tablete in bomo pač to jedli, če bo težava. Po maratonu pa se malo bolj posvetim temu. Zato da se stvar počasi zaključi, ker postaja dolgočasna.

4. Maraton je kar prihitel in nisem planiral, da bo tako hitro tukaj. Sicer pa tokrat ne bo časovnega cilja. Vsaj prepričujem se, da ga ne rabim imeti. Ker je ideja preteči in biti na koncu čim bolj ok. Ker čez par mesecev bom moral preteči maraton in potem še enkrat 3/4 maratona. Kljub vsemu vem, da me bo dajalo, če bo čas slabši kot 4:03:00. Tudi zaradi tega, ker se nisem držal maraton trening plana, ampak sem delal stvari po moji lastni glavi. Več teka čez teden, pogosteje, pa tudi več daljših. Tako da baza bi vsekakor morala biti tukaj. Ampak kot bi rekli izkušeni, pred maratonom nikoli nisi dovolj pripravljen.

5. Seveda je začela ravno sedaj odpovedovati oprema. Ki je počasi malo stara. O camelbacku sploh ne bom. Ki na srečo še deluje. Razen seveda, da so ga pametnjakoviči zasnovali tako, da je crap. Ampak pustimo to. Na srečo bom na maratonu, kot izgleda, uporabljal poletno opremo, ki izgleda ok. Ampak ravno sedaj so morali zokni, ki sem jih uporabljal celo zimo delat lukne. Odlično, ni ga boljšega kot nestestirana oprema za maraton.

6. Vsaj na Garmina izgleda, da se človek lahko zanese. Te 4 ure bo šel z mano in vibriral vsak kilometer. Moram reči, da je čisto fajna stvar in da se je investicija izplačala. Na srečo je bila majhna investicija. BB WTF! (čeprav izgleda da so popust umaknili).

7. Kdo si upa?