Lekcije jesenskih dvojčkov in druge zgodbe

1. Malo sem se bal narediti spet dvojčka (sendvič, kakorkoli jim že rečemo), torej dva daljša teka enega za drugim. Čeprav zdaj gledam, da mi je Garmin enega pojedel. A sem ga sploh laufal, če ga ni v Garminu? Ampak, ga ima Strava, tako da je ok. (weird). Šla sta odlično, cca 20km po trailu (opet Rašica), drugi sicer 30 sekund na kilometer počasnejši, ampak sej hitrost ni važna.

2. Važno je, da se laufa veliko.

3. Moje nove teniske so št. 49. Teti sem lepo reko, da mi bo to preveliko, ker sej mam vlko nogo, sam ne 49. Teta je imela prav. Prešaltal na Salamon. Brez Gore texa al česa že, ker so mi bili oni pretrdi. Pač kupil sem čevlje, ki so lepo sedli na nogo. Po moje imajo precej manj blaženja, kot moje dosedanje Najkice. Kar mi teta v Intersportu sicer ni povedala, čeprav je bila drugače izredno prijetna in prijazna in je vse povedala.

4. Ni mi jasno, kako laufaš “tekmo” v takem vremenu kot je danes. Tema kot v gozdu, gozd, megla, vse je mokro, vse se blešči. Na srečo poznam pot že skoraj na pamet, tako da sem vedel kam iti in tudi velike korenine na poti že poznam. Če bi bil prvič na tej poti, bi se ziher 37 krat zgubil in 49 krat fuknil na koreninah. Ne glede na mojo, sedaj, top šit opremo, ko mam končno teniske, ki imajo tudi nekaj oprijema.

5. Tole s hrano postaja komplicirano, zdaj bi moral še zajtrk jest al kaj? Kdo bo vse to pomival?

6. Rad bi še letel na Vršič to leto. Sej vem, da je že sneg, samo vseeno.

7. Ugotovil sem, da je neprijetnost teka ponoči v gozdu povezana tudi z čustvenim stanjem mlade krave. Zadnjih nekaj dni, ko je bila akcija v glavi, je tek po gozdu bil neprijeten. Ko dežuje, je gozd zelo glasen, poleg tega da je v njem senc in postav in premikajočih se stvari v kotičku očesa. Zdaj, ko se stvari umirjajo, je bil že prijetnejši.

8. Nisem še čisto prepričan, ali je sistem za uravnavanje svetlosti moje čelke tako zelo občutljiv, ali pa je enostavno prazna batarija. Danes je, ko se je začelo svitati, luč svetila zelo bogo. Ali je sama začela svetiti manj, ali pa je enostavno prazna, ne vem. Ni pa blo ravno fajn. Sicer pa, ko je listje mokro in se vse itaq sveti, tako ali tako nič ne vidiš.

9. Na nedeljskem dolgem teku sem ugotavljal, kako malo časa si vzamem za razgledovanje po okolici. Enostavno padem v lauf in je pred malo le cesta, ostalo izgine. In ne glede na to, da sem se odločil, da bom gledal več, sem skoraj pohodil srnjaka (gamsa?). Ne vem kaj je bil, izgledal je kot gams, ampak dvomim da se le-ti šetajo po Rašici. Ampak srnjaki niso takšni. Tudi on je bil malo presenečen, da sem tam in se je le mirno odstranil od mene. Očitno ne zgledam nevaren.