Pravila teka ultramaratonskih 110km

Zdaj je res že blizu. Če prav vem, imam še dva vikenda treninga, potem začnem zmanjševati. Počasi se bo treba odločit, kaj početi na trasi. Do danes sem pogruntal tole, vesel komentarjev 😀

1. Tudi če hodiš, ješ kot da bi tekel. Na 45 min. Ker drugače boš zgubil ritem. Enako s pitjem. Vsaj na 3 kilometre. Kako boš vedel, ali je 75 deljivo s 3, še ne vem, ampak boš. (kako bom s sabo nesel tolko gelov, še vedno ne vem. Ker to je FUL gelov).

2. Vse hribe se hodi. Hribe gor. Brez izjeme. Tudi če misliš, da si dober, da jih lahko odlaufaš, jih ne. Hribe dol lahko laufaš, samo se drži nazaj. Kratki koraki so boljši od daljših korakov.

3. Na začetku, od prve štenge, do tistega vrha (Vojak al kaj že je), se hodi in ne laufa.

4. Prišlepaj se na nekoga, vsaj za čas teme. Tema je bedna.

5. Vsake tolko vzami slušalke ven. Vse okoli tebe je lepo in se lepo sliši, vsaj poslušaj malo.

6. No excuses. Do konca prideš, pa makar umreš 🙂

7. Virtual partnerja bom po moje nastavil na 12 min/km. To je hitrost, ki pravi, da pridem v cilj po 22 urah. Kar je po moje max, kar se lahko zgodi. Če bo čas na cilju daljši, bom razočaran. Glede na to, da grejo stvari malo narobe in glede na to, da tega še od daleč nisem delal, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo 20 ur dosegljiva številka. Mogoče bo 24 ur uspeh. Veliko je odvisno tudi od vremena. Ponoči, dež, mraz, bo za popizdit težko, če bo čez dan lepo in fajn, bo super fajn.

8. Rad bi rekel, have fun, ampak, ne vem če upam. 😀

Lekcije teka po Kitajski in zelo dolgih tekov po Sloveniji

Ok, preden grem laufat Logarskinih 75, še vse stare stvari, ki jih nekako nisem spravil sem, da bo potem vse čisto in pripravljeno za to, kako bom zlaman po prvem ultramaratonu 🙂

Najprej se vračamo na Kitajsko.

1. Hvala J. brez tebe se ne bi spravil laufat verjetno niti parkrat. Pri celodnevni vročini, dehidraciji iz različnih razlogov, celodnevnem letanju, večernem pitju in še čem je tek tisti, na katerega ponavadi pozabim. Ampak, skupaj nama je uspelo 🙂

2. Feeling, ko tečeš po ulicah Shanghaja, po cesti, ker je na pločniku preveč uličnih trgovin in restavracij, koles in mopedov, ali pa pač Kitajcev je odličen. Na srečo imajo izredno široke kolesarske (motoristične) steze in so navajeni, da se stalno nekdo sprehaja, vozi ali pa enostavno stoji tam, zato lahko tečeš in bodo pazili nate. Verjetno je bilo varneje laufat po Shanghaiu kot po Medvodah.

3. Ugotovil sem, da lahko tečem tudi kroge. V Pekingu nisem želel preveč ven iz campusa, pa tudi časa ni bilo, ker dokler sem prišel ven, sem moral že počasi obrniti. Zato sem laufal po atletski stezi na campusu in ni bilo hudo. Poleg klasičnih 35 stopinj, visoke vlage in smoga, ki si ga še vedno vohal, so na srečo tam lepe Kitajske izvajale razne pojmanimamkakšnevaje, testirali so modele helikopterjev (ampak take big ass modele) in še kaj. Dovolj se je dogajalo, da ni bilo dolgčas. Ali pa je bilo dovolj to, da sem imel mir pred vsemi.

4. Vsako jutro, ko sem šel laufat, so na javnih fitnesih bili starejši občani, ki so izvajali vaje, se raztegovali ali enostavno ploskali. Tole s ploskanjem še zdaj ne razumem. Mogoče moram pogooooglat. Drugi, nekoliko mlajši so izvajali prave karateje, in vaje ki so izgledale, da jih bodo pripravile na boj s Karate Kidom. Vsaj meni. Sonožni skoki čez dve štengi po celi tribuni. Ala ti vera.

5. Tek po campusu mi je razkril stare zgradbe v delu campusa v katerega drugače ne bi nikoli zašel.

6. Še vedno ne razumem, kaj imajo proti sušilnim strojem. Razumem, vsak študent nima sušilca, ampak to da ga v pralnici nimajo, mi ni čisto jasno. Zato imajo povsod na balkonih razvešeno perilo.

In potem Ljubljana. Ni preostalo veliko časa, (čeprav sem se zakalkuliral za en teden), moral sem iti laufat res dolge teke. 5 in 6 ur. Prvi je šel po celem PST, s podaljškom do konca zajčje dobrave (oz to kar jaz razumem kot konec, čeprav je tisto bolj sex plac za ene, kot je videt po ostankih kondomov) in potem še en krog tudi pri Žalah.

1. Drugi res dolgi tek je šel do Kranja in nazaj. Naenkrat so enostavno postale vse proge tukaj prekratke.

2. Ta pot do Kranja je res lepa, po eni strani jezera gor, po drugi dol. Sicer nisem videl jezera, ampak ok. Plan za drugič, ko bom lahko šau ležat k jezeru.

3. Ustaviti se sredi teka na črpalki ali v Mercatorju, kupiti Snikers in ledeno Cocacolo je verjetno to, kar so počeli ljudje zaradi katerih zdaj eni hodijo romat na mesta, kjer so tile s Snikersom videli Marijo. Ker jaz sem jo. Čist fajn zgleda, samo neke ni ravno zgovorna.

4. Hrana je izredno pomembna na teh tekih. S pravo sem na poti iz Kranja skoraj popolnoma preskočil zid. Bila je mešanica gelov, PBJ sendvičev in “Tarahamura” koruznih keksov z medom in mandlji datlji. Super stvar, moram jih speči še jutri za soboto.

5. Ljudje niti približno ne pričakujejo tekača, ko se peljejo od Medvod naprej proti kamorkoli že. Un stric v fancy avtu, ki se je odločil, da se meni zagotovo ne bo umaknil me je malo presenetil, ko je šel tako blizu mene. Ziher me je videl, 2 metra tipa, z rdečo majico in florescentno zelenimi čevlji res ne spregledaš. Gospodična, ki mi je potrobila in z internacionalno gesto pokazala, da sem malo čorav, me je tudi videla. Obema sem z veseljem pomahal nazaj. Ker pač si nista sama kriva.

6. Sumasumarum, teki so šli vredu. Bilo jih je premalo, ampak skupna kilometraža, ki se je nabrala čez leto je čisto zadovoljiva. Danes počivam. Jutri tudi. Dobim še nazaj trak za srčni utrip (čeprav ga nisem imel na dolgih tekih in ne vem točno, kolko naj kaže, ampak ja, tam 140 se bom držal), spečem piškote, naredim sendviče, spakiram vse in v soboto vstanem ob 3.30. Spijem kofe, wc in ostalo, se zapeljem v Celje in startam na 75 km. Odprite v soboto kaj FB, bom se čekinal v kakem mestu, če se mi bo dalo ukvarjat s telefonom. Nič ne obljubim.

7. Predvsem je res, da je tam nad 30 km, še bolj nad 40 vse v glavi. Glava je rekla da lahko malo hodiš, glava je rekla, da lahko spet tečeš. Ker noge so pač bolele. Ko enkrat to sprejmeš, da noge pač bolijo, gre vse samo še enostavno.

Lekcije istrskega maratona 14.4

1. Maraton številka 3 bi moral, tako kot je maraton št. 2, prinesti boljši rezultat. Seveda, če se ne podaš na maraton, ki ima en kup hribov. Vidi se, da je moje poznavanje primorja omejeno na bare okoli plaž. Ker ok, sej sem pričakoval hribe, ne pa tolko hribov. Ker je vse skupaj, tam od Izole naprej, en sam hrib.

2. Ja, Garmin je fino in fajn, če dela. Seveda se je ravno pri tem teku, ko me res zanima, koliko je bilo hribov in vse ostalo, neke zaštrikalo in sedaj mi ne želi naložit trase. Ampak na srečo nisem bil edini z Garminom, tako sem pošpegal tukaj in vsega skupaj je bilo 422 višincev. Nimam pojma, ali je to veliko ali malo. Če ima kdo kakšno idejo, kaj naj naredim z Garminom, da mi bo pokazal tek, bom zelo hvaležen. Express pravi, da ga posinhronizira, ampak na webu ga ne vidim. 610ko mam.

3. Hvala bogu je maraton dovolj dolg, da lahko tam na 30 km ugotoviš, da ne bo nič iz rekorda in potem lepo počasi kuješ načrte za naprej. Za vsako mišico, ki me je bolela sem razmislil katere vaje bom moral delati, da naslednjič ne bo bolela. Evo, sedaj imam veliko vaj za delat 😀 Ker vse boli.

4. Ti mali maratoni so res fajnski. Praktično vsakemu se lahko zahvališ, ki navija zate. Še posebej sem bil seveda vesel navijača na štartu in cilju, pa tudi familija D., ki se je dvakrat postavila ob progo je bila izredno dobrodošla.

5. Pivo sredi maratona? Seveda! In tortice. Torticam sem rekel ne, ker me je skrbelo, kaj bo na to rekel želodec. Pivu nisem rekel ne. In ugotovil sem, da je fajn, ko si na okrepčevalnici vzameš malo cajta. “dan, kak ste, ful ste prijazni, ja je daleč, hvala za vse”. Pogovarjat se, sej PR je tako ali tako že šel v maloro.

6. Hvala vsem, na katere sem se lahko prilepil, najprej dva gospodiča, nato gospodič in gospodična. Imena sem na žalost pozabil 🙁

7. Res je lep maraton. Trasa je odlična, skriti vinogradi in polja, tek po kolesarski od Kopra do Izole, malo gozdne poti tam od Fiese naprej. Tale gozdna pot mi je bila predvsem všeč. In da ne pozabim pohvalit benda, ki je usred ičega špilal muziko za nas, odlično! Predvsem lepo presenečenje.

8. Naučil sem se, da občutek “pomanjkanja” muskfiebra, ko se zjutraj zbudiš in si še v postelji, ne zagotavlja, da ga tudi čez dan ne bo. Ne hvali musklfibra preden se ne podaš na stopnice.

9. Roštilj po maraonu mogoče ni 100% najboljša ideja, ker je želodec še malo občutljiv. Je pa res, da to, da vzameš ploščo za dva, pomeni da maš še naslednji dan meso, da ti res ni treba kuhat, ker se ti res ne da.

10. Zid je bil velik in dolg. Začel se je že pri 28km in trajal tam do ene 35ega. Ampak “to je samo zid, ne se mu dat”, malo pomaga. Na začetku kolesarske za Izolo sem se uspel celo prilepiti na enega gospoda, ki me je potegnil, da sem šel ta kilometer okoli 6 (po spominu). Tablete je treba pojest pred zidom, če jih misliš, pol je prepozno.

11. Malo dnarja, malo muzike velja, to smo ugotovili s tem, ko je meh v poceni nahrbtniku dvakrat spustil. Dosti denarja, pa ne zagotavlja veliko muzike. Novi nahrbtnik z vodo, ki je Salomonov, sicer zaenkrat še drži vodo, ampak da bi pa bil posebej uporaben, pa tudi ni. Ampak bo za preživet.

12. Alora, a smo se naučili, da bo šlo prelaufat 75 km? Pojma nimam. Ampak trudil se bom pa z veseljem. Do takrat moram pogruntat kakšne soli mi pašejo (tablete so že na poti proti meni), kakšna resna hrana mi paše (doma narejene riževe s suhim sadjem skuham v kratkem), ker s temi geli ne morem dovolj pojest in kaj narediti z vsemi temi hribi, ki so na poti v Logarsko. Ampak to zadnje ni problem, bomo trenirali tu na Rašico, pa Šmarno, pa rožnik. Mala malca.

13. Mogoče sem carboloading vzel malo preresno. Ampak na srečo že v petek, tako da sem lahko v soboto v miru predelal vse to in je bilo fajn. Tudi štart ob 11.00 ni bil problem.

14. Ijite drugo leto na Istrski maraton, ker se res splača.

Okoli Ljubljane po PST z dodatkom

1. Ni mi jasno, zakaj je megla vedno samo do hriba. Golovca. Ko pridem na drugi strani dol, je vedno že sonce. Ali pa vsaj megle ni. Recimo da je slučaj, ker drugače geografsko in meteorološko ni ravno logike. Vsaj po moje ne.
2. Tekačev je zunaj spet toliko, da je neverjetno. Celo jutranji so se pokazali in zdaj v povprečju zjutraj (pred službo, aka 6.30) srečam ene 10 ljudi. Očitno novoletne zaobljube. Želim jim, da zdržijo čim dlje. Zanimivo pa, da vsi tečejo brez luči. Samo jaz jo rabim, očitno.
3. Tale tek po PST je bil občutno počasnejši od obeh prejšnjih. Čeprav sta se prejšnja dva zdela težja. Je pa res, da sta potekala v času treninga za maraton. Bil je pa namenjen tudi testiranju nove oziroma drugačne hrane. In stvar se ni izšla. Poleg daljšega postanka na pumpi, je hrana (Frutabele s črno čokolado, študentenfuter) poskrbela tudi za rahlo neprijetne občutke v želodcu in nižje dol med tekom, pa tudi za to, da sem se ponovno srečal s hrano ene par ur po teku (da ne grem v detajle). Šaltam nazaj na gele. Nije bitno, bomo pa jedli gele, sej so dobri.
4. Je pa regeneracija sedaj že veliko boljša. Pravzaprav sem lahko počel stvari po teku, kar je že velik dosežek in še današnji tek sploh ni bil tako problematičen. Sicer je bil počasen, ampak takšen tudi mora biti.
5. Resnično mora nekdo ugotoviti, kako na camelbagu preveriti, koliko vode je še noter. Ker to sedaj je ugibanje preko palca. In še, naPetrolu na Viču voda v wcju teče po kapljicah, zato je postanek ziher dolg 5 minut, če bi rad nalil 1,5 litra vode v vrečo.
6. Naslednji vikend bo PST hitrejši, v dobri družbi, s pravo hrano. Ampak sredi noči. Weirdos.

Lekcije teka 21.5 – Ka sn jaz to f Čikagi al Lublani?

Delamaris riba z zelenjavo

  1. Tale Ljubljana je ko Chicago, windy city, piha tak da je brezveze. Ampak hvala bogu vsaj dežja, ki so ga ves čas napovedovali, ni blo.
  2. Še vedno nisem našel poti do Šmarne. Take, kjer ni treba teči po cesti.
  3. Tudi “ove potke tam poleg”, kot mi je bilo opisano, kjer se teče tu poleg Bratovševe, še nisem prav našel. Res pa je, da sem takoj zavil in prišel na cesto.
  4. Nisem vedel, da ima Ljubljana tam gori (pojma nimam kje je to, nekje nad Šiško po moje, tam ko iz Nemške zaviješ desno, če greš proti Brniku, če pa greš ravno, pa prideš tja, kamor jaz opisujem) eno vlko vojašnico. Tako z ful hangarji, pa ful tanki pa še svašta ostalega. Po moje bo treba it malo z biciklom tam okoli, da vidim kaj vse je tam. Kar bo tudi dober trening za triatlon.
  5. Žulji se ful počasi celijo. Ampak grejo nazaj. Hvala bogu.
  6. Čisto jezen na Tomas Sport in Nike, ki sta mi prodala bedne Najkice. Že takrat, ko mi jih je prodajala teta, namesto onega tipa, ki ve, sem bil malo sumničav. Ampak sem ji verjel (presenetljivo, al?). In zdaj hočejo it narazen. In niso najboljše. Ali… Malo bodo morale še zdržati. Potem pa jih menjam kaka dva meseca pred maratonom.
  7. Ribje konzerve so še vedno ql. Še posebej piknik riba z zelenjavo od Delamarisa. In sem pričakoval, da noter dajejo kake čudne stvar, zaradi česa ta konzerva ne šteje kot paleo. Samo po moje ni nič takega noter. Samo zelenjava, riba in olje. Čeprav, ene 3 je treba pojest, da se vsaj malo naješ.
  8. Dihanje ni enostavna stvar. Včasih je najboljše, če ugasneš muziko in se poslušaš, ker se tako veliko lažje skoncentriraš na dihanje in veliko bolj pridno dihaš.