Lekcije istrskega maratona 14.4

1. Maraton številka 3 bi moral, tako kot je maraton št. 2, prinesti boljši rezultat. Seveda, če se ne podaš na maraton, ki ima en kup hribov. Vidi se, da je moje poznavanje primorja omejeno na bare okoli plaž. Ker ok, sej sem pričakoval hribe, ne pa tolko hribov. Ker je vse skupaj, tam od Izole naprej, en sam hrib.

2. Ja, Garmin je fino in fajn, če dela. Seveda se je ravno pri tem teku, ko me res zanima, koliko je bilo hribov in vse ostalo, neke zaštrikalo in sedaj mi ne želi naložit trase. Ampak na srečo nisem bil edini z Garminom, tako sem pošpegal tukaj in vsega skupaj je bilo 422 višincev. Nimam pojma, ali je to veliko ali malo. Če ima kdo kakšno idejo, kaj naj naredim z Garminom, da mi bo pokazal tek, bom zelo hvaležen. Express pravi, da ga posinhronizira, ampak na webu ga ne vidim. 610ko mam.

3. Hvala bogu je maraton dovolj dolg, da lahko tam na 30 km ugotoviš, da ne bo nič iz rekorda in potem lepo počasi kuješ načrte za naprej. Za vsako mišico, ki me je bolela sem razmislil katere vaje bom moral delati, da naslednjič ne bo bolela. Evo, sedaj imam veliko vaj za delat 😀 Ker vse boli.

4. Ti mali maratoni so res fajnski. Praktično vsakemu se lahko zahvališ, ki navija zate. Še posebej sem bil seveda vesel navijača na štartu in cilju, pa tudi familija D., ki se je dvakrat postavila ob progo je bila izredno dobrodošla.

5. Pivo sredi maratona? Seveda! In tortice. Torticam sem rekel ne, ker me je skrbelo, kaj bo na to rekel želodec. Pivu nisem rekel ne. In ugotovil sem, da je fajn, ko si na okrepčevalnici vzameš malo cajta. “dan, kak ste, ful ste prijazni, ja je daleč, hvala za vse”. Pogovarjat se, sej PR je tako ali tako že šel v maloro.

6. Hvala vsem, na katere sem se lahko prilepil, najprej dva gospodiča, nato gospodič in gospodična. Imena sem na žalost pozabil 🙁

7. Res je lep maraton. Trasa je odlična, skriti vinogradi in polja, tek po kolesarski od Kopra do Izole, malo gozdne poti tam od Fiese naprej. Tale gozdna pot mi je bila predvsem všeč. In da ne pozabim pohvalit benda, ki je usred ičega špilal muziko za nas, odlično! Predvsem lepo presenečenje.

8. Naučil sem se, da občutek “pomanjkanja” muskfiebra, ko se zjutraj zbudiš in si še v postelji, ne zagotavlja, da ga tudi čez dan ne bo. Ne hvali musklfibra preden se ne podaš na stopnice.

9. Roštilj po maraonu mogoče ni 100% najboljša ideja, ker je želodec še malo občutljiv. Je pa res, da to, da vzameš ploščo za dva, pomeni da maš še naslednji dan meso, da ti res ni treba kuhat, ker se ti res ne da.

10. Zid je bil velik in dolg. Začel se je že pri 28km in trajal tam do ene 35ega. Ampak “to je samo zid, ne se mu dat”, malo pomaga. Na začetku kolesarske za Izolo sem se uspel celo prilepiti na enega gospoda, ki me je potegnil, da sem šel ta kilometer okoli 6 (po spominu). Tablete je treba pojest pred zidom, če jih misliš, pol je prepozno.

11. Malo dnarja, malo muzike velja, to smo ugotovili s tem, ko je meh v poceni nahrbtniku dvakrat spustil. Dosti denarja, pa ne zagotavlja veliko muzike. Novi nahrbtnik z vodo, ki je Salomonov, sicer zaenkrat še drži vodo, ampak da bi pa bil posebej uporaben, pa tudi ni. Ampak bo za preživet.

12. Alora, a smo se naučili, da bo šlo prelaufat 75 km? Pojma nimam. Ampak trudil se bom pa z veseljem. Do takrat moram pogruntat kakšne soli mi pašejo (tablete so že na poti proti meni), kakšna resna hrana mi paše (doma narejene riževe s suhim sadjem skuham v kratkem), ker s temi geli ne morem dovolj pojest in kaj narediti z vsemi temi hribi, ki so na poti v Logarsko. Ampak to zadnje ni problem, bomo trenirali tu na Rašico, pa Šmarno, pa rožnik. Mala malca.

13. Mogoče sem carboloading vzel malo preresno. Ampak na srečo že v petek, tako da sem lahko v soboto v miru predelal vse to in je bilo fajn. Tudi štart ob 11.00 ni bil problem.

14. Ijite drugo leto na Istrski maraton, ker se res splača.

Lekcije tekov marec 2014

1. Pa glih na 1. april se jaz spravim pisat blog. A zdaj more človek jao neko foro pa to? Ne pričakovat preveč, I ain’t a funny man 😀

2. I’ve got 99 problems, but running fast ain’t one. Ker sem v … pojma nimam kako je to v slovenštini, taperingu, torej počivanju pred velikim maratonom. Kar je kar ok, najprej je bila zima in ni bilo treba hitro laufat, zdaj je to. Bojim se, da bo zmanjkalo izgovorov po 13.

3. Aja, potem pride izgovor, da morem pozdravit tekaško koleno. Ki se nekako ne želi resno posloviti. Na srečo je tako, da boli med tekom čisto malo. Toliko da pove. Toliko, da se da laufat brez težav tudi dve uri in seveda več. Ampak na maraton bom seveda s sabo vzel tablete in bomo pač to jedli, če bo težava. Po maratonu pa se malo bolj posvetim temu. Zato da se stvar počasi zaključi, ker postaja dolgočasna.

4. Maraton je kar prihitel in nisem planiral, da bo tako hitro tukaj. Sicer pa tokrat ne bo časovnega cilja. Vsaj prepričujem se, da ga ne rabim imeti. Ker je ideja preteči in biti na koncu čim bolj ok. Ker čez par mesecev bom moral preteči maraton in potem še enkrat 3/4 maratona. Kljub vsemu vem, da me bo dajalo, če bo čas slabši kot 4:03:00. Tudi zaradi tega, ker se nisem držal maraton trening plana, ampak sem delal stvari po moji lastni glavi. Več teka čez teden, pogosteje, pa tudi več daljših. Tako da baza bi vsekakor morala biti tukaj. Ampak kot bi rekli izkušeni, pred maratonom nikoli nisi dovolj pripravljen.

5. Seveda je začela ravno sedaj odpovedovati oprema. Ki je počasi malo stara. O camelbacku sploh ne bom. Ki na srečo še deluje. Razen seveda, da so ga pametnjakoviči zasnovali tako, da je crap. Ampak pustimo to. Na srečo bom na maratonu, kot izgleda, uporabljal poletno opremo, ki izgleda ok. Ampak ravno sedaj so morali zokni, ki sem jih uporabljal celo zimo delat lukne. Odlično, ni ga boljšega kot nestestirana oprema za maraton.

6. Vsaj na Garmina izgleda, da se človek lahko zanese. Te 4 ure bo šel z mano in vibriral vsak kilometer. Moram reči, da je čisto fajna stvar in da se je investicija izplačala. Na srečo je bila majhna investicija. BB WTF! (čeprav izgleda da so popust umaknili).

7. Kdo si upa?

Lekcije teka 22.12

1. 31 km je še vedno daleč. Ampak to je pričakovano. Sicer je bil plan prelaufat malo manj, ampak ko si enkrat na drugi strani Ljubljane, ni druge, kot da odlaufaš do doma. Ker drugače ne prideš nikoli domov. To pa tudi ne gre.
2. Camelback se je izkazal za odličen nakup. Sicer je polnjenje zdaj pozimi nekoliko bolj problematično, tako da pauza za to nekoliko dlje potraja, ali ok. Edino kar je, je da človek zgleda kot noterdamski zvonar.
3. To da me po laufu najbolj boli hrbtenica, križ in ramenski obroč pove veliko. Pumpali bomo 😀
4. Popolnoma jasno mi je, zakaj je občina Ljubljana tako zapufana. Ker to, da vsakokrat ko jaz laufam, podaljšajo ta Golovec, to ziher ful stane. Benti Jankovič, se pridem jaz malo s tabo pomenit, da vidimo zakaj mi to delaš, čuj.
5. Po takem dolgem laufu sem še nekaj časa čisti socialni imbecil. Ne opazim ljudi okoli sebe in nisem sposoben voditi enostavnega pogovora. V mojih možganih se dogaja le “daj mi meso, daj mi meso”, tako da če me vidite s pogledom na očeh, ki pravi “zrezek”, mi oprostite.
6. Občutek imam, da pbo počasi se streba odločit, ali laufat, ali svinjarije metat v sebe. Ker očitno oboje skupaj ne gre. Ampak ta december je odločitev še jasna 😀
7. Po precej dolgem času spet doživel, kakšen je Runners high. Zadetost od teka, ki je boljše od vsega, kar človek lahko drugače doživi. In bil je spet čas. Odlično je bilo 😀 😀 😀 In na sliki je mavrica.
Edit 23.12: lepo me je zdelalo. S semaforji je bilo povprecje prvih dveh kilometrov nad 7 :)))