Kako sem nezaključil obe ultri v 2015

  1. Ideja je bila precej enostavna. Po 75 km Logarske v 2014 je bilo potrebno narediti še nekaj več. Iti dlje in biti olimpijsko hitrejši, daljši in višji. Da bi se enkrat resnično lahko lotil resnih podvigov. In po moje so me Hrvati malo naplahtali. Slike, ki sem jih videl nekje in so me navdušile nad Istriskih 100 so bile pravzaprav iz 100 milj, ne iz 100 kilometrov, ki ni nikjer tekla poleg morja. Kljub temu je slik, ki so ostale v glavi iz tistega teka, dovolj, čeprav niso iz morja. Odločitev, da traso prelaufam brez podpore, da tudi navijačice, ki sta bil izraven, nista imele zame niti suhe majice, verjetno ni bila najbolj pametna. Suha oblačila in kak focn bi me verjetno potegnila še tistih 10 kilometro, potem bi bilo pa že škoda odstopiti.
  2. Dvojni ljubljanski je bil posledica premalo treninga čez poletje. Nekako sem se zanašal na bazo, potem pa se je vse skupaj praktično končalo že po prvem maratonu, ko sem čutil, da ne bo šlo več. In ni šlo. In ni mi žal.
  3. Vse skupaj pa sem pravzaprav pričel premišljevati, ko sem videl skupne rezultate 2015 in jih primerjal z 2104.  2014 je strava pokazala skupno 2200km, v 181 tekih. 2015 je skupaj pokazal le 1700 kilometrov v 145 tekih. Glede na to, da so bili cilji 2015 postavljeni veliko bolj pogumno, ideja da sem naredil 1/5 manj laufov enostavno ne deluje. Se ne sešteje in rezultat je popolnoma razumljiv. Med službo, morjem, druženjem, delom in še čem so bili teki tisto, kar se je prilagajalo drugemu in ne obratno. Nekako mi je uspelo pozabiti na to, da lahko tečem in živim, tako da sem živel in tekel okoli življenja. V 2014 mi je to uspevalo veliko bolje. Res pa je, da je zaključek 2015 bil izredno slab, praktično od Ljubljane se nisem resno spravil, delno kot posledica regeneracije, bolezni, pitja, in vsega skupaj.
  4. Načrti za 2016 še niso narejeni, pravzaprav ne vem, kaj bom počel, poleg tega da vem, da hočem laufat. Ker me naredi veselega in lepega. In to je to, kar človek rabi v življenju. Poleg klasičnih zabavnih tekov, kamor zagotovo šteje Nočna 10ka, pa očitno po novem Dunaj in kakšnega oviratlona, bo potrebno poiskati kakšno asfaltno organizirano 100ko. Tako tapravo. Po eni strani me vleče, da bi 100ko naredil na Bledu, ko je tek Ruth Podgornik, ampak mi je malenkost premajhna, želim si, da bi še kdo poleg mene trpel toliko časa kot jaz. Pa še precej zgodaj je, kolikor se spomnim in trenutno ravno nimam zaupanja v svojo formo. Nekaj poletnega, kjer tudi ponoči ne bo mrzlo. Pa nekaj, kar ni kroženje v nekaj kilometrskem krogu. Tole moram še razmisliti in raziskat.

Lekcije 75km ultramaratona v Istri

1. Ultramaraton Istrskih 100 milj je super. Organizacija urejena tako kot treba, oznake po poti super, hrana odlična, prijetni ljudje na okrepčevalnicah in vse ostalo je super.

2. Za ultro v takšnih razmerah je res super, če imaš s sabo spremljevalno ekipo. Ne glede na to, kolikšen del “ultraizma” se ti zdi, da podporna ekipa vzame stran, če je mrzlo k pjes, dežuje in piha, ti pa moraš ostati še ure in ure v istih mokrih oblačilih, si resnično vklopil Ultra Hard Mode. In včasih je to preveč.

3. Ko vstopiš v javni wc, vedno preveri, ali je na vratih kljuka. Ker seveda mi je uspelo, še pred začetkom ultre, se zakleniti v wc. Pravzaprav sem mislil, da sem zadel jackpot, ko sem našel wc, ki ni bil klasičen diksi, ampak lep urejen in razsvetljen wc, ki pa, ni imel kljuke na notranji strani. Kar pomeni dve opciji. Ali imaš s sabo klešče (valda da ne), ali pa tolčeš po vratih in kričiš skozi okno, da te rešijo. Prijazen naključni slovenec, hvala! 🙂

4. Ugotovil sem, da lahko jem praktično vse na takem teku. Poleg gelov in peanutbutter sendwichew, sem na postojankah jedel vse. Moj meni na eni izmed njih je obsegal (vsaj) kruh z marmelado, kruh z nutello, arašide, prestice, smokije, suho klobaso, napolitanke (NAPOLITAAAAAAAAANKE) in verjetno še kaj. Želodec se je strinjal z vsem, kar sem mu dal.

5. To, da Garmin na takšnem teku enkrat napolniš ni dovolj. To sem vedel. Ampak za drugo polnjenje enostavno nisem imel prave želje. Ker v tistem dežju, vetru in mrazu, ko ni in ni htelo biti postojanke, sam pa nisem videl nikogar (ok, tisto eno punco sem videl, ki se je ne vem zakaj šetala gor in dol po trasi, potem pa ko sem šel mimo počepnila v steno, po moje je šla na wc. Vsaj streho je našla.) že kaki dve uri, se mi res ni dalo ukvarjati s tem, da bi dal dol rukzak, poiskal powerbank, ga priklopil in potem še skrbel, da bo kontakt pravilno delal. Nope. Ni šans. Zato je ura izgubila zadnjih nekaj kilometrov. In potem, ko se je trasa združila z ostalimi tekači iz 160ke, mi je zgledalo, kot da bi mi to lahko dalo dodatno energijo za nadaljevanje. Ampak, ko sem vstopil v šotor, v katerem je bilo vsaj malenkost toplo, ni pihalo in ni deževalo, nisem našel energije, da bi šel naprej. V stanju mraza, kot sem bil, ni bilo šans, da bi šel še nadaljnih 10 ur laufat. Nope. Moja navijaška ekipa je bila hvala bogu v bližini in postrgali sta me v avto (hvala P. in V., super sta!) in avto zagreli do konca. Tresel sem se vse do apartmaja in še tam naprej.

6. Ko prideš v apartma, najprej vklopi bojler. Sam sem ga, ampak na žalost bojler ne dela takoj. Tako sem se tuširal z mrzlo vodo. Ampak, mrzlo na mrzlo. Ko sem uro po tem, po porciji pohanih lignjev in pomfrija, sedel na wcju in se tresel tako, da niti vseh vaših tweetov nisem mogo prebrati (hvala, super je bilo prebirati stvari!), sem vedel da sem zaključen. Konec. Apn. V posteljo, oblečen, v jakno ki je res topla in toplo trenerko, in sem spal kot ubit 12 ur.

7. Ideja, da pred maratonom telo odvadiš kave, je živa bedarija. Na dan maratona ne probavaj nič novega je glavna ideja, ki se jo moraš vedno držati. Jaz pa sem v zadnjih 14 dneh čisto zmanjšal količino kave, potem pa vzel tableto kofeina, ki sem jo ponavadi vzel pred laufom. Ne vem, ali je pulzmeter umiral, ali pa je premetavalo moj pulz, ampak tam pri 180 sem moral poiskati podporo enega dreveščka in počakati, da se mi neha zemlja pleše v glavi. Lahkotnost v glavi se me je držala še kako uro. Zato tudi kasneje nisem želel vzeti še kakšne.

8. Garmin pravi 66km, uradno je do postaje, kjer sem odstopil 76,44. Garmin na začetku FUUUUUL dolgo ni našel satelitov in pred koncem se je ugasnil. Izmed 176 tekačev, ki je štartalo 110km, jih je na cilj prišlo 122. 22 jih je odnehalo na točki, kjer sem odnehal tudi jaz. In še so bili ljudje za mano, tudi kakšno uro za mano so odstopali na isti postaji kot jaz. Torej nisem bil zadnji.

9. Če koga zanima, Strava potek proge tukaj. Pravi, da sem bil na poti 14:35 ur, od tega tekel 12:06, porabil 8,686 kcal (wow, to je za tri dni hranjenja. Kozarec z nutello, kje si???? :D) in naredil 3,510 višincev. Kakih 200 iz začetka manjka. To je cca tako, kot da bi šel dvakrat iz Aljaževega doma na vrh Triglava. In zmes naredil še ene veliko kilometrov. Strava kaže, da sem zadnje hribe, ki jih je še Garmin merih, ob upoštevanju višinske razlike, prehodil z cca 8 min/km. Kar je super. Če le ne bi bilo tistega dežja in mraza, bi po moje šel naprej.

10. Ziher sem, da sem na prvi postojanki slikal kako je zgledalo in sliko Tita na steni. V mojem telefonu teh dveh slik ni. Pojma nimam.

10. Ali, če na wcju ne bi čepel, bi pel. Super je bilo in Najbolj se mi bo ohranil v spominu feeling, ko smo tam po prvi kontrolni točki, s skupino italijanov, hodili, tekli po nekih gozdnih potkah, se zgubljali in vračali nazaj na traso, vse v soji luči in temnem gozdu. Res je bilo fajn.

Pravila teka ultramaratonskih 110km

Zdaj je res že blizu. Če prav vem, imam še dva vikenda treninga, potem začnem zmanjševati. Počasi se bo treba odločit, kaj početi na trasi. Do danes sem pogruntal tole, vesel komentarjev 😀

1. Tudi če hodiš, ješ kot da bi tekel. Na 45 min. Ker drugače boš zgubil ritem. Enako s pitjem. Vsaj na 3 kilometre. Kako boš vedel, ali je 75 deljivo s 3, še ne vem, ampak boš. (kako bom s sabo nesel tolko gelov, še vedno ne vem. Ker to je FUL gelov).

2. Vse hribe se hodi. Hribe gor. Brez izjeme. Tudi če misliš, da si dober, da jih lahko odlaufaš, jih ne. Hribe dol lahko laufaš, samo se drži nazaj. Kratki koraki so boljši od daljših korakov.

3. Na začetku, od prve štenge, do tistega vrha (Vojak al kaj že je), se hodi in ne laufa.

4. Prišlepaj se na nekoga, vsaj za čas teme. Tema je bedna.

5. Vsake tolko vzami slušalke ven. Vse okoli tebe je lepo in se lepo sliši, vsaj poslušaj malo.

6. No excuses. Do konca prideš, pa makar umreš 🙂

7. Virtual partnerja bom po moje nastavil na 12 min/km. To je hitrost, ki pravi, da pridem v cilj po 22 urah. Kar je po moje max, kar se lahko zgodi. Če bo čas na cilju daljši, bom razočaran. Glede na to, da grejo stvari malo narobe in glede na to, da tega še od daleč nisem delal, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo 20 ur dosegljiva številka. Mogoče bo 24 ur uspeh. Veliko je odvisno tudi od vremena. Ponoči, dež, mraz, bo za popizdit težko, če bo čez dan lepo in fajn, bo super fajn.

8. Rad bi rekel, have fun, ampak, ne vem če upam. 😀

Ko se hribi postavijo pokonci

1. Istra je že hudičevo blizu. Dva meseca je ne ravno veliko, predvsem v ideji pripravi na tek. Ampak nekaj časa je še.

2. Hrib, ki se takoj po štartu 100ke ponuja, že na papirju izgleda hudičevo težek. In zato ni druge, kot da ga gre človek v resnici pogledat. In včeraj je bil čudovit dan, da se človek odpelje na morje in tam pogleda hrib. Seveda samo v teoriji. V praksi je ta hrib veliko bolj strm, nametan s stopnicami, ki so pogosto tako slabe, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo, gozd po katerem moraš laufat daje vtis, da so ga pripravili kot sceno za naslednji Blair Witch project, seveda pa se k temu pridruži še slabo vreme in polna glava, ki mišicam pritrjuje, da pa res ne morejo več. Meh, na srečo en slab tek ne naredi slabega tekača. (mimogrede, ne glede na to, da je moj tek v hrib bil dobesedno samo hoja v hrib, sem postavil CR na Stravi. I don’t get it, ali I’ll take it).

2.5 Natančnejši pregled Strave pokaže, da je GAP tam med 6 in 7 minut na kilometer. Kar pomeni, da sploh nisem tako počasi hodil gor na hrib. Upam samo, da na pravem laufu ne bom edini ki bo hodil v tisti hrib. Ker bom kr umrl, čeč bom sam mogo po onem gozdu.

3. Pogledati si Lovran iz perspektive, ki je drugače nikoli ne bi videl, je super zanimivo. Hiše, ki sicer stojijo na ene 95 % naklonu, po katerem moraš skakati in se delat da laufaš so super zanimive, s svojimi ozkimi prehodi in domačini, ki tam živijo.

4. In valda psi, ki bodo lajali okoli tebe, se zaganjali vate in ti sledili po progi.

5. Najpomembnejša lekcija laufa na Istrski 100ki. Če opaziš, da se je strmina nekoliko zmanjšala, da bi končno lahko začel laufat, si narobe zavil. Vrni se na start in poskusi znova.

6. Če slediš vnaprej določeni progi se ideja, da pogledaš na zemljevid na vsakem križišču, sliši precej dobra. Al? Križišče, pogledaš, zgleda ok, držiš se najprej levo in greš naprej. In potem na naslednjem križišču ne pogledaš na zemljevid, sej je tak jasno, na kateri vrh “laufaš”. Mhm, ja valda. Seveda po tem, ko že kakšno uro laufaš v “itaq vem kam it in laufam prav” smer, ugotoviš da si FUL mimo. Ok, pa gremo še malo.

7. Razen, če ne prideš na vrh nečesa (pisalo je 1000 m, začel sem pri morju, I’m good), kjer je 15cm snega, praktično tema, ker so taki oblaki, piha pa ene 3254 na uro. I’m done with this.

8. Dol se laufa veliko hitreje kot gor. Niti 3 ure nisem potem nabral. Kljub temu je kofe ob morju in čevapčiči sedo ko pes.

9. Če en dan ne izpolniš plana, ga moraš naslednji. Šmarna gora je sicer samo svoje 333 m višinske razlike, ali, zato lahko greš gor večkrat. Ker, ene 3 ure pa res moreš laufat. In smo šli. V dežju. Super vreme je. Šmarna je razmočena, na delih, kjer bi se dalo vsaj malo laufat je blato da razviješ drsalne sposobnosti, ampak, kljub temu sem tiste, ki so se silili hoditi gor v dežju, pobiral ko zrele črešnje. 1 ura gor, dol, in nazaj na štart. Kar je kar dober čas, glede na to, da smo včasih 1 uro hodili samo gor.

10. Čudovit občutek je, ko po dolgem teku, in ne dolgem, ampak vseeno, šopingu in dolgem čakanju da se meso speče, vase tlačiš velike količine mesa. Ker meso naredi mišice.

11. Očitno moje pogajalske sposobnosti niso tako slabe. Kajti, meča so se na zadnjem hribu povezala z Ahilovo in skupaj so odločili, da bodo štrajkali, da se ne grejo več in da zahtevajo kavč. Čeprav, če sem čisto iskren, pogajalske sposobnosti pravzaprav niti niso prišle na dan. Bolj so bile 50 shades of grey sposobnosti. Bič pa goni. Bolj kot žival goniš, bolj dela, me je nekdo učil :D.

Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.