Lekcije teka po New Yorku in 2x Ljubljanski maraton

1. To da ljudje po NY hodijo v tekaskih cevljih, mi je bilo cudno (to da zenske v polni tekaski opremi mi je bilo vsec). Ampak, lekcija je hitro najdla tudi mene. Najvecji zulj, ki ga imam v zivljenju nisem dobil na 50km laufu ampak med setanjem po NY. Fajne a stare japonke pac niso primerne za vecdnevno sprehajanje po mestu. Poleg tega pa, ce sodim po modi tukaj, bodo drugo leto kratke tekaske hlace visek mode za zenski prosti cas. Me like 🙂
2. Glede na to da sem vsak dan prelaufal 1,5h in potem se veliko prehodil (za en dan je G brez laufa pokazal 15km), se ne rabim bat kalorij vsega sajsa, ki ga clovek poje v Amerika. Ne glede na to da
3. Sem se uspel izogniti vsem znanim verigam fast fooda. Dunkin donuts ne steje, ker sem bil prvic tam in ker so krofi za umret.
4. Teta, ki je z mano dozivela prve trenutke srece ob laufu po NY je bila enako vesela kot jaz. Ene 2 minute se je vozila vzporedno ob
meni, ko sem prvic laufal po mostu proti Brooklinu in se mi je smejalo noter in zunaj. Poleg central parka (za katerega sem potem izvedel da je veliko vecji kot to kar sem jaz prelaufal 🙂 sem laufal se po downtownu, pa Long islandu. Ob reki, po mostovih, po pierih. Skoda da se nisem organiziral in sel laufat na plazo, kjer sem sicer bil ampak brez opreme.
5. Jetlag in dehidracija ocitno naredita svoje. Teki so bili tezki in pocasni. Predvsem vsi ti hribi na mostove so bili prehojeni. Ampak sej je bil namen da si ogledam mesto, ne da postavljam hitostne rekorde. Na sreco sem med enim izmed pocasnih tekov videl, da imajo oglede Zdruzenih narodov in sem potem celo sel na ogled. In Milan je bil tam na zasedanju. Paparazzi jaz
6. Z veseljem se zgubim v mestu med tekom, najbolj zato, ker lahko vidim dele mesta, ki so stran od klasicnih turisticnih poti in jih drugace ne bi nikoli videl. In to ene 10-15 km takih delov vsak dan, kar je veliko.
7. Sistem pranja tekaskih oblacil v hotelih morem izpopolnit. V hostlih nasploh. Sosedi v hostlu niso bili veseli ko je pod mojo suseco se majico nastala luzica. Ali nisem jaz kriv, da sem meu zgornji pograd. Ce bi tja obesil stvari, bi spodni sosed imel moker jogi. Morda vzamem s sabo mobilno stojalo za perilo. Tako ko ga mam v wohnwagnu. To se slisi pametno.
8. Jutri bom ze v Burlingtonu, Vermont. Vsaj pojutri morem it enkrat laufat okoli jezera, baje je ful lepo. Ne glede na zulj. Ker bolecine minejo, spomini ostanejo. Pol pa itaq pride A. Ki me bo gnal po Bostonu.
9. Samo se tole. Najlepsa magija se zgodi, ko si s prijatelji za mizo in je kraj in cas nepomemben. Ljudje, ki jih nisi videl leta hitro postanejo spet prijatelji in pogovor ob NY pici bi lahko bil tudi ob Ormoskem sodu ali Krajnskogorski klobasi. Hvala S. In J. Za tole, ceprav tudi ce bi prebrala tole ne bi tega razumela 😉
10. Plan za naslednji ultra tek je cisto enostaven. Preden grem na start za ljubljanski maraton, bom pretekel maraton. Startas ob 5ih na cilju in teces proti startu. Ko prides na start, pocakas da startajo vsi ostali in startas z njimi. Med cakanjem na start pojek kak kebab. In to je to. Ker so vsi ostali ultramaratoni okoli teh vikendov, ko sem jaz v USA, si bom pac naredil svojega. Ce ima kdo zeljo priti zraven, naj se javi.

Lekcije teka na Rašico

1. Idejo mi je dala K. že pred časom in malo je trajalo da sem se spravil. Ampak se je splačalo.
2. Rašica ni oni mali hrib nad Črnučami. Ker jaz sem to mislil. Rašica je en hrib ful zadaj 🙂
3. Trzin je mala past za ljudi, ki bi radi prišli v Ljubljano, pa nimajo vinjete na čelu. Trikrat sem obračal ker cesta ni peljala v Lj, ampak se je nehala med halami ali hišami. Nimam pa jajc laufat po železniški progi
4. Dve flaši za vodo, ki izgledata zelo različno, ena večja od druge, sta lahko pravzaprav enako veliki. Iz tega sledi, če si prepričan, da si spil več vode, pa je pravzaprav nisi, si manj žejn, čeprav nisi.
5. Včasih se je malo težko sprijaznit s tem, da je tek za razlaufanje počasnejši.
6. Počasi mi zmanjkuje hribov, ideje za naslednji vikend? (Grintavec ne pride v poštev)
7. Kot je rekel F. Včeraj, vedno nosi s sabo WC papir. Vedno. Ker drevesni listi niso ravno 4 slojni 😉
8. Občutek ali ti je vroče ali ne, se da natrenirat. S tekom po vročini se da tudi to natrenirat. Je pa res, da na začetku ni fajn. Kr je vroče 🙂
8. There is not a think I can’t do. i just sometimes forget it. But then running reminds me of it.

20130804-092705.jpg

20130804-092718.jpg

20130804-092728.jpg

Preden zacnemo debatirati….

Danes je se zadnji dan preden se zacnejo debate, ko bo dela cez glavo in prakticno ne bo casa Za nic drugega. Pomembno pa je, da sem sedaj nasel nekaj interneta, in nekaj ga je se drugje. Tako da obstaja tudi realna moznost da bom lahko tweetal na www.twitter.com/debatemotions, tako da bodo tam vse najnovejse informacije.

Z veseljem sem ugotovil, da nisem bil edini, ki je moral prenociti na mejnem prehodu. Nekoliko manj veseli tega dejstva so Srbi, ki so morali noc precuti zunaj na prehodu. In to brez vsega, brez vode in hrane. Organizatorji so jijm uspeli prinesti vodo in nekaj cipsa ob 4 zjutraj. Najvecja stala je bila, da so jim organizatorji obljubili, da bodo na mejnem prehodu takoj ob 6 zjutraj, ko se prehod odpre, ampak, kot temu mi recemo (TIA – this is Africa – to je pac afrika), so oragnizatorji prisli komaj ob 9ih.

Trenutno poteka pre council, torej predhodni sestanek sveta svetovnega prvenstva, kjer se zagotovo kregajo tudi glede teh tezav, in kako oz ce sploh bodo povrnili denar.

O tem, da imajo frajeri praznike do danes, t.j. Bozic, sploh ni treba govoriti. In da o tem niso nikogar obvestili tudi ne.

Koncno jim je uspelo odpreti edino kafano na univerzi, twk da smo celo dobili pivo cez dqn. Jupiii. Za vodo pa smo se odlocili, da bomo pili to iz pipe. Vsi pravijo da je varna, tudi zahodnjaki, ki so ze prej prislli sem pravijo isto.

Dodal nekaj novih slik, link najdete v prejsnjem prispevku.

Panika – prvi post.

Zanimivo, že nekaj časa je tukaj postavljen wordpress, pa še vedno nisem uspel nič napisat. Pa ne zato, ker ne bi imel o čem pisati, ali zato, ker ne bi znal nič pametnega napisat, razlog je drugi. Tremo mam pred prvim prispevkom. Kao, to kar boš najprej napisal, bodo ljudje najprej videli, in potem ne bodo marali tvojega bloga.

Kao prvi prispevek določa o čem bo tvoj blog. In kaj si bodo ljudje o njem mislili, se bodo naročili na RSS ali ne in vsa ta trema me daje.

Zato vidite ta post, (če ga bo sploh kdo videl, glede na to, da bloga še nikjer ne oglašujem) da za naslednjega ne bom imel treme. Itaq pa že imam v mislih kaj bo naslednji post, tako da se ne bat. Samo nekaj še preverim na torkovi krvodajalski akciji, pa da vidimo.