Zakaj je vseeno, če ministri vedo, kaj pomeni fiskalno

Kriza slovenske demokracije je prišla ponovno. Ne s tem, ker nam propada država, ampak s tem, ker imamo politike, ki ne vejo kaj pomenijo stvari, o katerih odločajo. In sedaj se na veliko vsi zgražajo, kako je bedno to, da ministri ne vedo, kaj pomeni fiskalno. Pa fiskalno pravilo, pa kako delujejo bonitetne hiše in take stvari.

Meni se zdi popolnoma irelevantno to, da ministri tega ne vedo. Sploh ker so to vprašali ministra za notranje zadeve, pa ministra za DDSZ in ministra za okolje. Ki v osnovi ne bodo odločali o naši fiskalni in drugi finančni politiki naše države. Ja, mene so sicer na faxu učili, kaj je to fiskalna politika in kako vpliva na stvari in verjetno te fante tudi.

Ampak to, da oni vedo kaj pomeni fiskalno, je pomembno le za “demokratične romantike”. To so tisti, ki resnično verjamejo, da se ministri sami odločajo, kaj in kako naj se dela. Torej da minister Bogovič pride v pisarno in reče “no, da razmislim kako bomo v Sloveniji proizvedli manj koruze” (ki bi je menda res morali manj pridelati, ker ni primerna za naša prodnata tla, ali to je nekaj čisto drugega). Ministri imajo za te stvari strokovne sodelavce, ki stvari preučijo in rečejo, čuj to bi blo pa fajn, ali pa rečejo, eh, to je brezveze.

Kar mene po eni strani pomiri. Ker to pomeni, da o naši prihodnosti ne odloča le en minister, ampak to pomeni, da ekipa ljudi, ki so strokovnjaki na svojih področjih (kar ministri niso, ampak so politiki), svetuje ministru. Ta se nato odloči glede na nasvete strokovcev in seveda glede na politično orientacijo. Ali pa, oziroma bolje rečeno oziroma ima tako ali tako že strokovce, ki z njim delijo pogled na svet in mu po defaultu svetujejo po strankarski liniji.

Seveda bi bilo fajn, da bi imeli izobražene in razgledane ministre, ki bi takšne stvari vedeli iz glave. Ker to bi pomenilo, da imajo tudi znanje iz drugih področij. In da znajo razmišljati širše in dlje. Ali … Takšne smo si izvolil …

Slovenska vojska uči otroke kako pobijati

Moji osebni pogledi na vojsko in vojskovanje so tukaj precej irelevantni. Mogoče lahko verjamem, da potrebujemo nekaj vojske in nekaj več je lahko verjamem, ko mi rečejo, da jo potrebujemo za mirovne misije v tujini in za pomoč pri naravnih katastrofah. Recimo. Zaradi mene je tudi ne bi potrebovali, ampak ok.

Vsekakor pa mislim, da je potrebno vojsko precej omejiti pri promociji in predvsem kako in komu se promovira. Pigac je posnel spodnja dva posnetka, na katerem lahko vidimo vojaka SV kako otroka učita kako aktivirati in vreči ročno bombo proti kartonu, ki naj bi prikazoval osebo.

Če prav razumem torej Slovenska vojska hodi po osnovnih šolah in tam uči otroke kako se uporablja ročne bombe? Resno? In to mi v tej državi dopuščamo? Me prav zanima, kaj pravijo na to starši teh otrok. Še bolj pa me zanima, ali to naša vojska počne redno. Mogoče imajo vsak vikend eno šolo, na katero se odpravijo (ne pozabit, to so mladi, mlajši od 16 let) in tam malo pokažejo kako se meče bombe, mogoče (tega nismo videli, ampak je čisto možno) tudi kako se strelja in to.

In kaj se otroci tukaj naučijo? Da je rokovanje z bojnimi sredstvi fajn. Pravzaprav zabavno. In da s tem ni nič narobe…. In tega pa res ne smemo naučiti nikogar. Upam, da tega ne mislijo naši vojaki, kaj šele da bi kaj takšnega mislili naši otroci.

Ministrstvo sem malo povprašal po zdravju in ko mi odgovorijo bom njihov odgovor tudi objavil, me prav zanima kaj pravijo na to.
Spodaj si oglejte oba posnetka…


Fuj in fej policisti

V naši ljubi domovini (kako majo Nemci lepi izraz Vaterstadt, mi pa očetnjave ne uporabljamo tako pogosto, al?) na veliko razpravljamo o prometni varnosti. Sploh sedaj ko pripravljamo nov zakon. In pri prometni varnosti je stvar nekako takšna kot pri nogometu, vsak je pametn. Evo, pa bom pameten tudi jaz. (Zdaj pa mate hudiča).

Večina ljudi, ki dobi kazen za prometni prekršek jamra, “to je pa res brezveze, policija stoji tam pa samo pobira kazni, ko res ni treba”. In potem se stvar v naši ljubi očetnjavi (googlal in Nemci imajo tudi Mutterstadt, ki je sicer občina, a imamo mi politično korektno tudi nasprotno besedo očetnjavi?) ta ideja, da policija ne kaznuje prekrškarjev, ampak le polni državno blagajno, razširi še naprej. Tako daleč, da se s tem strinjata celo Ministrica za notranje zadeve in vodja policije.  Čak. To je pa problem.

policisti in kazniKajti, kaj takšen pogled na delovanje policije/redarstva govori je, da si lahko zakone in pravila razlagamo po svoje. Torej, meni se zdi, da čisto povsod ne rabim voziti 50, tam kjer je omejitev 50. In tebi in meni se to lahko zdi, če tako želiva. S tem pa se ne bi smeli strinjati ministri/ce in vodilni v Policiji. Oni bi morali zastopati (edino resnično) da je potrebno zakone, pravila o vožnji po cestah, upoštevati vedno in povsod. To da policija stoji (kot je danes reko Slak, za novimi prometnimi znaki ali na avtobusnih postajah) tam kjer očitno ljudje delajo veliko prekrškov je prav, ne pa da se vsi odgovorni obračajo proti njim. Poslali so jim celo dopis, da naj gledajo kje delijo kazni. Kje, točno tam, kjer bodo največ kazni razdelili. Najbolj napolnili državno blagajno. Ker če to tam počnejo, to pomeni, da najdejo veliko ljudi, ki kršijo pravila.

Napaka je v nas, ne v njih. In ministri ter drugi vodilni bi morali podpirati zakone in delovati tako, da državljane/ke prepričajo v to, da se je potrebno zakonodaje vedno držati, ne le takrat, ko se to nam zdi.

Naslednjič pa o tem kako sem jezen na RTVSLO, da so zaposlili tega Slaka. To je sramota. Ampak o tem naslednjič.

Image: federico stevanin / FreeDigitalPhotos.net

Ti si cigan, čefur, peder, izbrisan, samska ženska

Ja, točno ti. In jaz, in on, in ona, in vsi mi.

Področje človekovih pravic v Sloveniji ima pogosto težave. Državne institucije, posamezniki, posvečeni posamezniki in splošna javnost se veliko prepogosto obregajo in še več, zanikajo človekove pravice posameznim skupinam, ki si jih v nekem trenutku izberejo za tiste, ki so nazaželjeni, ali pa se enostavno odločijo, da jim pravic ne damo. Ker si jih ne zaslužijo. Razmislek o tem, komu kaj in zakaj, ali bolje rečeno razmislek o tem komu ne, kaj in zakaj, pa mora opraviti vsak pri sebi in potem ugotoviti, da je nujno, da človekove pravice v najširši meri priznamo vsem tem skupinam.

Razloga sta dva, prvi je “teoretičen” in pravi, da pravice obstajajo same po sebi in jih je potrebno uveljavljati zato, da preprečujemo širjenje nepravic. Drugi, ki ga lahko uporabimo za širjenje zavedanja o človekovih pravicah je veliko bolj praktičen in zato mislim, da ga lahko vsakdo pri sebi veliko bolje vidi in razume. Je predvsem egoističen. In to danes deluje.

Problem zanikanja pravic posamezni skupini se pojavi takrat, ko mi sami postanemo del takšne skupine. Eh, ki pa bom te jaz postal peder, bi rekli. Ne, ne boš. Lahko pa čisto enostavno postaneš del nove skupine, za katero se Lubi Slovenci odločijo, da jim pravice ne pripadajo v celoti. Samo poglejmo katere so tiste skupine, ki smo jih v zadnjih časih ustvarili, da bi jim odvzeli pravice. Samske ženske, ki se želijo oploditi, dijaki in študentje, naključni izbranci, ki “nimajo več pravice prebivanja in naj se vrnejo v svoje države”, vsi na ić, nekvalificirani in “nizkokvalificirani” delavci in delavke, pa še kdo. Aja, ne pozabimo, tota družina, ker nam gre na živce.

Problem tega, da se v nekem trenutku odločimo, da samske ženske nimajo enakih pravic kot vsi ostali je v tem, da lahko zelo zelo kmalu TI postaneš del ene druge skupine, ki ji bomo nepriznali pravice. In takrat, sorry. Pravice se delijo po istem režimu. In če jih prej nismo priznali onim drugim, ajde bok, tudi ti jih sedaj nimaš. Ne moreš jih imeti. Ne, ni šans.

Idejo splošnosti človekovih pravic moramo ves čas vzdrževati samo zato, da jo lahko ves čas vzdržujemo. To da so pravice univerzalne velja samo dokler so univerzalne. Ko enkrat nehajo postati univerzalne, potem se tudi ti ne moreš več sklicevati na njih.

Na koncu koncev je ta prispevek “živi in pusti živeti”. Če boš ti drugim dovoljeval, da uveljavljajo svoje človekove pravice, potem lahko računaš na to, da bodo tudi drugi tebi dovolili, da jih uveljavljaš. Če tega ne boš pustil, potem jih tudi ti ne boš dobil. In v zadnjih cca 20 letih smo videli, da lahko zelo hitro postaneš “oni drugi”. In s tem ko si ti še včeraj “onim drugim” odvzemal pravice, si si samo odvzel pravico, da ko si ti “oni drugi”, se sklicuješ na te iste pravice. Sorry.

Marijino vnebovzetje? Čaki, to pa ne zastopim.

Vsako leto avgusta me ta praznik preseneti in še nekaj časa ponavadi razmišljam o tem. Praznik mi enostavno ne gre v glavo in nekako se ne morem sprijazniti s tem, da ga imamo, in da je poleg vsega še dela prost dan. Res je, ideja, da je religija opij za ljudstvo mi je nekoliko bližje od tiste da če ne boš poslušal božje besede, boš šel v pekel, ampak mislim da to nima veliko opraviti s tem. Namreč, nazadnje ko sem preverjal je moja lepa domovina bila država, v kateri nimamo uradne religije. Kljub temu pa imamo kar nekaj praznikov, ki so neizbežno povezani z katoliško in/ali krščansko cerkvijo. Na prvo žogo je to velikonočni ponedeljek, marijino vnebovzetje in božič (ja, pravopis o pisanju praznikov je uporabljan prosto po prešernu). Ampak izmed vseh treh je tale avgustovski najbolj problematičen. Zakaj? Ostala dva sta nekako ne-tako-zelo-religiozna praznika. Ne vem če ju samo jaz tako vidim, pa mislim da temu ni tako.

Vsak december lahko na vsaki televizijski, radijski in še kakšni oddaji vidimo ankete, kjer sprašujejo ljudi o pomenu božiča in veliko jih bo povedalo, da gre bolj za družinski praznik, ali pa bolj za praznik trgovcev. In sam se nekoliko orientiram tudi po tem, da veliko noč in božič približno poznam tudi iz moje mladosti, ne glede na to, da je družina bila vedno ne-religiozno orientirana. Jajca smo vsi barvali, tudi že pred 91, božič smo sicer praznovali malo manj, ampak vseeno, nekako tisto večerjo smo kot družina sedeli skupaj, pa čeprav je darila vedno (in jih še vedno) nosi Dedek mraz.

Ne želim reči, da je potrebno verske praznike popolnoma umakniti iz seznama državnih praznikov in/ali dela prostih dni (čeprav me to ne bi motilo), pravim samo, da je Marijino vnebovzetje potrebno umakniti iz seznama teh dni. Resno. Kot država imamo en kup drugih dni, ki jih bi morali tako obeležiti, ne pa tega, ki nekako ne sovpada s tem, kar imamo zapisano v ustavi.

Prepričan sem, da bi se množice lahko zgrinjale na romarska mesta tudi ob nedeljah, ki so pač blizu 15.8.

In še to. Večina trgovin je bilo zaprtih danes. Ne glede na to, da so na marsikateri drug praznik, ki je po moje “bolj državotvoren” odprti, ne, na dan, ko se je papež odločil, da je šla Marija v nebo, bomo pa zaprti. (Hvala Tušu v Novi vasi, ki mi je prodal sestavine za kosilo in čistila da sem lahko pridno pospravil stanovanje. Da bo Marija vesela.)