Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.

Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina

  1. Da ljudje navijajo zate, sploh ni treba tečt. Prve navijače sem dobil na pumpi v Celju, ko so videli da se čudno oblečen šetam po pumpi (oni so bili še vedno tam, jaz sem sam na WC šau ob 5 vjutro) so mi ploskali. Ql je bilo 😀
  2. Prvih 20 km ultramaratona je najpomembnejših, ker se moraš res prepričati, da tečeš počasi. Meni seveda to ni šlo. Če pa, če pa, vsi laufajo tak hitro, pa jaz tudi lahko, pa nič me ne boli, pa tisto skupino spredaj samo še vlovim, pa dol po hribu ful gre, pa zdaj sem prvi v skupini, pa morem tempo držat, pa sej bo šlo. Mhm, my ass. Seveda me je vse to vžgalo po glavi nazaj tam po 60 km. Ampak prehitevam.
  3. Pot prvih 10, 20 km gre čisto ob Savinji, in glede na to da je očitno deževalo celo noč in večino časa ko smo mi tekli po njej, je bila čisto razmočena. Zato se je Mesarec tudi impromptu učil delati špage. Sicer ker je bilo blato ni bilo nič hudega, samo malo sem si nategnil mišico. In vse je bilo ok. Vprašajte, kaj je bilo čez 40 km. No, takrat me je ta mišica tako fino bolela, da sem na trenutke težko dvignil nogo. Ali stegnil, karkoli že ta mišica počne. V hrib je bilo še težje. Oziroma, vsaj moji možgani so se odločili da me res ful boli.
  4. In ravno to je težava pri takih “poškodbah” na dolgih tekih. Ne gre za to, da bi poškodba bila resna. Gre za to, da predstavlja izgovor tvojim možganom, da se delajo, kot da je res nekaj narobe. In k vsemu, s čimer se moraš boriti, da tečeš še naprej, pride še ta izgovor. Hvala stricu, ki me je ene parkrat bincnil v rit, da je šlo. Opozoril me je, kako vlečem noge za sabo, kako grdo se držim in samo še “vse je v glavi” je dodal. In potem je šlo. Boljše.
  5. Ko prvič pomisliš “pizda, meni se to ne da, kaj pa če kuj odstopim” je to izjemno strašljiva misel. Na srečo sem to pomislil samo še ene parkrat. In nikoli čisto resno. Ker, ko si enkrat na 55 km, teh 20 gre skozi, pa magari če jih prehodiš.
  6. Seveda me je na koncu prehitela cela tista skupina, ki sem jo prej “vodil”. Počasi so vsi šli mimo. na 55 km sta se dva Gospoda pogovarjala o tem, v katero skupino spadata. En je reko 65, drugi 70. Seveda sta govorila o svoji starosti. In potem sta mirno odtekla naprej mimo mene. Ko še kdaj ljudi ocenjujem po tem, kako izgledajo, ne kakšni so, naj me nekdo na gobec.
  7. Garmin je izpustil dušo tam okoli 6 ur. Ni problema, sem zalaufal telefon, ki je meril naprej. Vnaprej sem stestiral, da če se Garmin ugasne, da vseeno shrani tek. No, tokrat ga ni. In sem ostal brez. %$#&%/%#/$#/$%&#$”%”!%!”%%&/()=(/&%$#$”#&/()(&%
  8. Najbolj sem se bal tistih res deprastih trentkov, ki sem jih precej izkusil na Amsterdam maratonu. Tokrat jih je bilo samo ene par. To so tisti, ko nihaš med tem da bi zajokal in med tem, da bi mogoče vseeno še malo tekel.
  9. Ta-da, imam svoj prvi tekaški žulj. Ok, ne čisto prvi, ampak prvi takšen, s katerim se lahko res pohvalim in rečem, ta je pač moral priti, ker če laufaš 75 po dežju more ziher en prit. Najbolj zanimivo je, da ga sploh nisem čutil. Teniske so očitno še ok, čeprav so po moji oceni že na ene 1500 km. Res jih bo treba menjat.
  10. Meni je še vedno najlepše tečt po asfaltu. Ker je treba najmanj dvigovat noge. Res nisem navajen tehničnih stez. Moram pa jih strenirat.
  11. In ko smo že pri tem kaj moram strenirat, vse kar je od sredine stegen gor, dobi delo to zimo. Da drugo leto na hribih ne bo problemov. Mišice, ki držijo noge na trupu, pa hrbet in trebuh. Najprej so me 3 dni bolele mišice zraven hrbtenice, nato me je še 2 dni bolela hrbtenica. Zdaj sem kao ok.
  12. Savna in izležavanje na toplem, v toplem in ob toplem pomaga. Res, privoščite si. Zdaj morem samo še k marushka.si
  13. Ko kupujete meh za vodo, razmislite, ali res potrebujete 2 litrskega. Ker ga ne. Če ne boste tekli ravno Maraton des Sables, potem ga ne potrebujete. Ker tehta 2 kili in še malo. Moj nahrbtnik je bil res res težek. In brez težave bi ga večkrat napolnil z vodo med potjo, tako da je lahko tudi manjši. Naslednjič ga napolnim polovico in je to to. Ampak vsaj zdržal je.
  14. WC papir daj v plastično vrečko. Ponavljam. WC papir se zmoči. Plastična vrečka.
  15. Maraton bi res lahko malo nadgradili in bi bil veliko bolj super. Zakaj so na postojankah samo čokolada, jabolka in pomaranče (šnopsa ne omenjam), juha, voda in sok? Kaj pa bomboni, slane prestice, glasba, zabava, pa v cilju res ni treba najbolj zlajnanih “hopa-cupa zabavnih” komadov vrtet. Medalje so letos res lepe. Ker 75ka dobi največjo medaljo. Pa spletno stran je potrebno porihtati, da se na njej najdejo vse informacije. In če bi lahko na startu oddal vrečko, ki bi me počakala na 60 km, bi bil zelo vesel. Suhi zokni. Ali teniske.
  16. Če se še kdaj peljete v Logarsko, malo poglejte, kakšni hribi so. Nato si predstavljajte, da marsikje tečemo mimo glavne ceste, kjer je še več hribov.  Nato se spomnite na nas 🙂
  17. Še hvala moram reči. Super hvala M., ki je stala v cilju in mi je potem takoj prinesla pivo. Hvala vsem, ki ste tekli z mano, ali pa mi rekli “ti si fuk*en”. A., S., P., in še zelo veliko vas je. Super hvala T., ki je preživela vse “jaz morem spat” ob 21.30. In budilke ob 5.00 v soboto zjutraj.
  18. A če grem še? Seveda. Dlje.

add1: Uradni čas pravi 8:55:03. Lepo v okviru cilja. Vesel in zadovoljen!

add2: In še slika iz poti, ki sem jo ukradel tukaj. Sončna očala so, ker sem večni optimist.

21932741

Lekcije teka po Kitajski in zelo dolgih tekov po Sloveniji

Ok, preden grem laufat Logarskinih 75, še vse stare stvari, ki jih nekako nisem spravil sem, da bo potem vse čisto in pripravljeno za to, kako bom zlaman po prvem ultramaratonu 🙂

Najprej se vračamo na Kitajsko.

1. Hvala J. brez tebe se ne bi spravil laufat verjetno niti parkrat. Pri celodnevni vročini, dehidraciji iz različnih razlogov, celodnevnem letanju, večernem pitju in še čem je tek tisti, na katerega ponavadi pozabim. Ampak, skupaj nama je uspelo 🙂

2. Feeling, ko tečeš po ulicah Shanghaja, po cesti, ker je na pločniku preveč uličnih trgovin in restavracij, koles in mopedov, ali pa pač Kitajcev je odličen. Na srečo imajo izredno široke kolesarske (motoristične) steze in so navajeni, da se stalno nekdo sprehaja, vozi ali pa enostavno stoji tam, zato lahko tečeš in bodo pazili nate. Verjetno je bilo varneje laufat po Shanghaiu kot po Medvodah.

3. Ugotovil sem, da lahko tečem tudi kroge. V Pekingu nisem želel preveč ven iz campusa, pa tudi časa ni bilo, ker dokler sem prišel ven, sem moral že počasi obrniti. Zato sem laufal po atletski stezi na campusu in ni bilo hudo. Poleg klasičnih 35 stopinj, visoke vlage in smoga, ki si ga še vedno vohal, so na srečo tam lepe Kitajske izvajale razne pojmanimamkakšnevaje, testirali so modele helikopterjev (ampak take big ass modele) in še kaj. Dovolj se je dogajalo, da ni bilo dolgčas. Ali pa je bilo dovolj to, da sem imel mir pred vsemi.

4. Vsako jutro, ko sem šel laufat, so na javnih fitnesih bili starejši občani, ki so izvajali vaje, se raztegovali ali enostavno ploskali. Tole s ploskanjem še zdaj ne razumem. Mogoče moram pogooooglat. Drugi, nekoliko mlajši so izvajali prave karateje, in vaje ki so izgledale, da jih bodo pripravile na boj s Karate Kidom. Vsaj meni. Sonožni skoki čez dve štengi po celi tribuni. Ala ti vera.

5. Tek po campusu mi je razkril stare zgradbe v delu campusa v katerega drugače ne bi nikoli zašel.

6. Še vedno ne razumem, kaj imajo proti sušilnim strojem. Razumem, vsak študent nima sušilca, ampak to da ga v pralnici nimajo, mi ni čisto jasno. Zato imajo povsod na balkonih razvešeno perilo.

In potem Ljubljana. Ni preostalo veliko časa, (čeprav sem se zakalkuliral za en teden), moral sem iti laufat res dolge teke. 5 in 6 ur. Prvi je šel po celem PST, s podaljškom do konca zajčje dobrave (oz to kar jaz razumem kot konec, čeprav je tisto bolj sex plac za ene, kot je videt po ostankih kondomov) in potem še en krog tudi pri Žalah.

1. Drugi res dolgi tek je šel do Kranja in nazaj. Naenkrat so enostavno postale vse proge tukaj prekratke.

2. Ta pot do Kranja je res lepa, po eni strani jezera gor, po drugi dol. Sicer nisem videl jezera, ampak ok. Plan za drugič, ko bom lahko šau ležat k jezeru.

3. Ustaviti se sredi teka na črpalki ali v Mercatorju, kupiti Snikers in ledeno Cocacolo je verjetno to, kar so počeli ljudje zaradi katerih zdaj eni hodijo romat na mesta, kjer so tile s Snikersom videli Marijo. Ker jaz sem jo. Čist fajn zgleda, samo neke ni ravno zgovorna.

4. Hrana je izredno pomembna na teh tekih. S pravo sem na poti iz Kranja skoraj popolnoma preskočil zid. Bila je mešanica gelov, PBJ sendvičev in “Tarahamura” koruznih keksov z medom in mandlji datlji. Super stvar, moram jih speči še jutri za soboto.

5. Ljudje niti približno ne pričakujejo tekača, ko se peljejo od Medvod naprej proti kamorkoli že. Un stric v fancy avtu, ki se je odločil, da se meni zagotovo ne bo umaknil me je malo presenetil, ko je šel tako blizu mene. Ziher me je videl, 2 metra tipa, z rdečo majico in florescentno zelenimi čevlji res ne spregledaš. Gospodična, ki mi je potrobila in z internacionalno gesto pokazala, da sem malo čorav, me je tudi videla. Obema sem z veseljem pomahal nazaj. Ker pač si nista sama kriva.

6. Sumasumarum, teki so šli vredu. Bilo jih je premalo, ampak skupna kilometraža, ki se je nabrala čez leto je čisto zadovoljiva. Danes počivam. Jutri tudi. Dobim še nazaj trak za srčni utrip (čeprav ga nisem imel na dolgih tekih in ne vem točno, kolko naj kaže, ampak ja, tam 140 se bom držal), spečem piškote, naredim sendviče, spakiram vse in v soboto vstanem ob 3.30. Spijem kofe, wc in ostalo, se zapeljem v Celje in startam na 75 km. Odprite v soboto kaj FB, bom se čekinal v kakem mestu, če se mi bo dalo ukvarjat s telefonom. Nič ne obljubim.

7. Predvsem je res, da je tam nad 30 km, še bolj nad 40 vse v glavi. Glava je rekla da lahko malo hodiš, glava je rekla, da lahko spet tečeš. Ker noge so pač bolele. Ko enkrat to sprejmeš, da noge pač bolijo, gre vse samo še enostavno.

Lekcije Nočne 10ke in Kitajske

1. Kremšnite in pivo gredo odlično skupaj, še vedno 😀

2. Nočna 10ka ima najboljši žur od vseh tekov. Čeprav na drugih niti ne ostanemo do žura. Mogoče je to potrebno spremeniti. Vendar, Joške v’n so vseeno nekaj posebnega.

3. Nekaj posebnega so tudi mize na žuru od Nočne 10ke, kajti to da zdržijo nas pet al kolko norcev, ki “plešemo” po mizah, pomeni, da je miza res konkretna.

4. Odlične apartmaje dobiš tudi, če so booking.com in ostali zasedeni. Rezervacija direktno pri viru se izplača, sploh če imaš srečo, kot sva jo imela midva, ko so naju upgrejdali v večji apartma.

5. Še znamo žurat

6. Kitajskih tekaških lekcij še ni. Danes je tretji dan brez teka. Jutri zjutraj bo, da slučajno ne pozabim, kako se teče.

7. Interneta v tej državi je zelo malo. Pa še ko ga dobiš, ugotoviš da pol stvari itaq ne dela, ali dela zelo zelo počasi. Hvala bogu za prijazne člane družine in njihovo napredno uporabo spleta. Tako lahko zdaj pridem tudi do Facebooka 😀

8. Prav neverjetno je, kako iste ljudi srečaš po različnih delih sveta, pa je vedno enako odlično. Je pa naporno.

9. Kitajci ali ne uporabljajo “se boš zmenil z rokami in nogami”, ali pa tega ne želijo početi z nami. Enostavno povedo svoje stvari in pričakujejo da boš razumel. Pa verjetno jim je jasno, kako daleč narazen so naši jeziki.

10. To, da si mora vsak Kitajec dati “angleško” ime in ga striktno uporablja, kaže naš odnos do njih. Očitno se nismo dovolj potrudili, da bi se naučili njihova imena tako dolgo, da so se enostavno odločili, da se bodo preimenovali za nas. Kar je precej rasistično od nas.

11. Ideja, da probam vse, kar postavijo pred mene se odlično obnese. Kitajska hrana, ki jo dobiš v Sloveniji, je takšna, kot kitajska hrana na letalu. Prava je precej drugačna. Pa pravijo, da tiste res dobre še nisem probal. Jutri je na meniju Pekinška raca. Sicer pa ideja, da sladico narediš tako, da fižol pasto poliješ z medom in vse skupaj v testu ocvreš, na koncu niti ni tako slaba. Ni pa še bilo jedi, ki je ne bi mogel pojesti.

12. Gostiln nimajo.l Na srečo imajo tu pa tam kakšno in v tisti najbližji je na meniju podnaslov “bucket” (ja, vedra) in spodaj Gin tonic, Whiskey cola ipd. Vredu je. Sicer pa je vse resnično poceni.

13. Znajo pa delati sladoled. Lučka ima polnilo, ampak to tri različne, tako da ko jo ješ, se polnila spreminjajo. In so precej bolj zanimiva, kot pri nas.

14. Ko pakiraš, in rečeš “majice mam”, je pametno pogledat, če jih res imaš. Ker lahko ugotoviš, da jih pravzaprav nimaš 😀

15. Aja, tole je razlog zakaj sem tukaj. Opcija, da ti kitajska univerza plača potovanje na Kitajsko, je odlična opcija. In je dokaz, da karma deluje. Delaj dobro in dobro se ti bo vračalo.

Lekcije Oviratlona Pokljuka 2014

1. Imeli smo najboljšo spremljevalno ekipo. Skupaj z Wohnwagnom, ki je bil parkiran tik pred monkey bars (čeprav se je to na začetku zdela slaba ideja, ker je bilo treba daleč hoditi do štarta) je poskrbela, da smo dobili ledeno mrzlo pivo na sredini teka. Kaj več si lahko želiš. Seveda smo ga tudi podelili in vrnili uslugo tipu, ki je z nami podelil svoje pivo kakšen kilometer ali dva prej. Verjetno je pivo in ostale poživitve od spremljevalne ekipe (one-woman banda) poskrbelo da se je mega-man Mesarec spravil čez vse monkey barse brez da bi padel dol ali ponavljal.

2. Proteini.si so poskrbeli za odličen vtis na Oviratlonu. Prevračanje avtomobilov, ko ljudje stojijo gori… Ne da je to zdaj velika jeba, samo res je blo malo čudno. Ampak resno, tisto oviro z avti je potrebno postaviti bolj na konec, ko bo manjša gužva, ali pa poskrbeti za več trackov, torej da lahko gre več ljudi naenkrat gor. Ker drugače bi čakali ziher pol ure, da bi šli preko. In če že pametujem o ovirah, naj ena od tebe resnično zahteva da puzaš po blatu. Sej vem, da bi v osnovi lahko volontersko to naredil, ampak …

3. Sej ne da sem prepotenten, ali mogoče bi lahko bile ovire malo bolj zahtevne. Bomo pa poiskali oviratlone v okolici, ki nudijo še kaj več.

4. Kljub zgoraj zapisanemu pa se je dan kasneje seveda pojavil tudi muskelkater. Kar kaže na še vedno precejšnje pomanjkanje moči zgornjega dela telesa in mišic, ki ob dolgih tekih niso neposredno vključene. Na tem bo potrebno še nekaj narediti.

5.  Trening za ultro se nikakor ne sestavi, pa delam kaj hočem. Vsakodnevni 1 urni laufi sploh niso tak problem (ok, razen danes zjutraj v hudem nalivu in mrazu), ampak dolgi vikend laufi, kaj šele dva back-to-back pa nikakor ne spravim skupaj. Najdaljši lauf letos je še vedno 4,5h iz istrskega maratona. In to je nujno potrebno spremenit.

6. Lekcije kampiranja s kemperom so tokrat tudi tokrat prisotne. a. malo več orodja, kot ga rabiš, je fajn imeti s sabo. Kljub temu se da lepilo nanašati tudi s palčko od sladoleda. Če ni pogrižena. b. Če karkoli rabiš, vprašaj gospo, ki dela v Železnini v ex robni kuči v Umagu. Če ne drugega, ona je ziher že videla reklamo, s katero opiše, kar ti pravzaprav iščeš (kleme še zdaj ne vem, kako se reče po slovensko, kaj šele po hrvaško, teta je to vidla v reklami za šprej za nos). c. vedno poglej, če so okna zaprta in predali ter omare zaklenjene, preden štartaš.  d. Dopust, ko se stalno premikaš z Wohnwagnom je sicer fajn, odpočiješ se pa bore malo. e. V testo za pizzo nena grejo jajca. Čeprav če jih daš, se tudi da pojest 🙂 f. Mislim da je začeta tradicija, da po koncu uporabe wohnwagna v njem pustiš 6-pack piva odlična ideja

7. Dva kompleta tekaške opreme, skupaj s teniskami za aktiven dopust niso dovolj. Dež in blato lahko poskrbita da moraš štartat s še vedno mokrimi teniskami. Kljub temu še vedno upam, da se bodo posušile do jutri.

8. Ka pozna kdo kako fajn tekaško progo v Pekingu ali Šanghaju?

Lekcije obmorskih tekov

1. Pustiti doma meh za vodo in teči 22ko v 27 stopinjski vročini po soncu ni ravno najboljša ideja. Če imaš pivo v hladilniku in ga eksaš, ko prideš nazaj, malo pomaga. Ampak to mora biti edino pivo. Če mu potem še pomagaš z ene par drugimi, se učinek hidraccije enega piva spremeneni v učinek dehidracije. Ali ni nam hudega na koncu koncev, v dobri družbi smo jači od Sudbine.

2. Mislim da mi gre tek po Ljubljani počasi malo na živce. Sploh, ker smo junija, Ljubljana pa se zjutraj ob 6ih kaže v megli in s hladnim vremenom. Res pa je, da nisem fer, ker primerjam tek ob morju ali tek ob Dravi v Osijeku s tem po PST, ali še slabše, ob cesti po Ljubljani.

3. Mimogrede, še malo več o zgornji točki, Osijek je odlično mesto, proge, ki jih ima ob Dravi so čudovite, na eni strani po mestu, po promenadi med starimi (po moje Avstro-Orgskimi, čeprav mi ta kultura pa arhitektura pa zgodovina ravno ne grejo) hišami in na drugi strani po naravi, mimo starih (baje) Turških utrdb. Oziroma utrdbe. Vem, da ne bi nikoli šel tja na dopust, ampak je res lepo.

4. Deset v družbi gre veliko lažje kot deset sam.

5. Boksnil sem meduzo. Njej ni bilo nič, meni pa tudi ne. Malo sem mogoče okrušil skalo (prosto po Mi2)

6. Morje sploh ni več mrzlo. Tudi največja zmrzljivka je to potrdila. Z nekaj prepričevanja sicer, pa vseeno.

7. Resno, a lahko tole morje prinesemo sem v Ljubljano? S kom se to zmenim? Ali pa, se vsaj preselim nekam bližje Ljubljanici. Ali laufam ob Savi. Samo te potke ob Savi so trenutno tako zaraščene, da se skorajda ne da laufat po njih. Pa ziher bom kakega klopa vjagal, kar pa ne bi, po enkratni izkušnji z temi klopovskimi boleznimi, mislim da to ne bi še enkrat ponavljal.

8. Zakaj že ima Ljubljana prepoved parkiranja wohnwagnov, aka camperjev povsod? Zakaj ga jaz ne morem imeti par dni pred blokom? Sosed lahko ima avto, ki ga tedne ne prestavi, jaz pa 5 dni ne morem met camperja, ne da mi ne bi zalimali gor lepega Obvestila redarstva? Streha orehova.

9. Lekcije dopustovanja s camperjem: – “sej ni treba poln tank vode natočit, sej je ne rabima tolko” pomeni, da boš moral iti dolivati vodo. Ki jo bo potem veliko preveč. Picopek, aka električna posoba za peko pic, naredi čisto ok pice. Če nisi neke fin. Druga vrsta je boljša kot prva.  In preden odpelješ, vedno poglej, če si odklopil elektriko in umaknil podaljšek s kablom.

10. Vso to sonce, ki se napoveduje, očitno kliče po kremi za sončenje. Ideje?

Paleo lekcije teka ob žici

1. Sorry Ljubljanski maraton, ampak lahko se skriješ. To je ljubljanska športna prireditev 1A. Na PST se zbere toliko različnih in tolikšno število ljudi, da je praktično neverjetno. Sam sem na PSTju preživel štiri ure in to od čisto jutranjih ur (ok, ok, nisem bil točno ob 6.00 tam, ampak ob 6,30 od oke) ampak toliko različnih ljudi, kot sem jih videl tukaj, jih nisem videl še nikjer. In občutek je fascinanten. In še zdaj trdim, da za tem pohodom ni politike, ni kreganja kdo je zmagal 45 in kdo je kaj delal po 45, ampak enostavno spomin na res bedn čas v Ljubljani in še bolj, pač fajnski pohod. (ne najdem linka na pismo, ki ga je menda lani v javnost poslal oče, ki je protestiral, da njegovega otroka vlečejo na ta komunajzerski pohod. )

2. Sorry Pot ob žici, ampak lahko se skriješ pred Ljubljanskim maratonom. Zdaj bom grd, ko bom rekel, da se vidi, da to organizira MOL, ampak a lahko lepo prosim ta dogodek pripeljemo v 2014? Na poti ni ene okrepčevalnice (ok, vsaj jabolka lahko dobiš), označbe so narejene na roko, da jih je malo težko gledat, na poti ni nobene glasbe in nobene vsebine. Nič od tega, kar lahko vidimo na vsakem teku in na vsakem organiziranem pohodu. Da ne govorim o virtualnih check-inih na posameznih postojankah in še kaj, kar bi lahko uredili v današnjem svetu interneta. Edino Amnesty international je imel postavljenih ene par štantov. Aja. In kaj je s tem, da mi na vrhu Golovca v roko porinete vrečko za čaj??? Ne čaja. Vrečko? Kam si jo naj dam? Ne razumem.

3. Glede na to, da očitno vsako leto ročno postavijo dodatne oznake, da se ljudje ne izgubljajo po PST je očitno skrajni čas, da se oznake nadgradijo tako, da bodo jasne. Ker sedaj res niso. Mogoče je tukaj priložnost, da se izkaže vseh 45 društev in zvez za spomin na NOB, II vojno, Osamosvojitveno vojno in kar jih še je. Namesto, da se dajejo o tem, ali je Janša heroj ali kriminalc in v kateri del tega spektra spadajo Kučan, pa Kidrič pa Tito pa bog ve še kdo, se lepo zmenite, pa nekaj zorganizirajte da dobite denar in potem postavite nove označbe na PST. In ker seveda vsi niste iz Ljubljane, potem poskrbite še za druge take poti po Sloveniji. Kaj pravite?

4. Seveda ima pohod tudi politično noto. Na poti okoli Ljubljane sem srečal slovenske zastave, SFRJ zastave, pa majice s Titom in Che-jem, ni mi najbolj jasno, kaj je bilo z majico Homerja, ki ima tatoo Che-ja, pa tudi majice “mi vemo kdo je zmagal” in še kaj. Ampak ja, svoboda izražanja je svoboda izražanja. Nisem pa srečal majic Janša Heroj 😉

5. No pa še o mojem teku. Še vedno sem na paleo dieti, kar me je precej skrbelo. Dva vikenda prej sva z A. tekla 21ko in sem že po 10 kilometrih čutil, da sem prazen, zadnjih par km me je A. moral orenk spodbujati, da sem sploh tekel do konca. Zato sem se tokrat bolje pripravil, zjutraj pojedel banano, še pomembneje pa, s sabo sem vzel ene 1000 kcal v doma narejenih energy barih. Pojedel sem tri od petih, ker mi je tretji bil že ogaben in sem ga komaj spravil dol, kljub temu pa so zelo pomagali. Cca vsako uro sem postal lačen in sem pojedel enega, da je bilo vse ok. Pojedel sem še ene 4 jabolka in nisem imel težav z energijo, enako pa se tudi ni pojavil zid, ki se je do sedaj pojavil na praktično vsakem teku okoli Ljubljane, tako da sem tam 30km veliko lažje tekel, kot kasneje. 32 km, kjer ni bilo nobenih postojank in semaforjev, sem brez težav pretekel z 6.0.

6. In še malo filozofije za na konec. Vsake toliko sem se začudil, ko je zapiskal Garmin, kako za hudiča, je bil zadnji kilometer 6,30 ali celo 7. In potem se seveda spomnil, tam sem se štemplal, tam je bil semafor, tam je bla gužva ipd. Redke so situacije, ko te nič ne poskuša ustaviti, zato je potrebno izkoristit tiste redke, ko imaš prosto pot, še bolj pa, gledati na pot, ne na cilj.

7. In ne, ne bom pizdil kakšna gužva je bila in kako se ljudje ne umikajo in sami zavzamejo celo pot. Ene parkrat sem po Golovcu tekel kar mimo, ene parkrat sem bil “Samo malo prosim, hvala”, in ene dvakrat sem (nežno) naredil hokejski body-check. Sorry, če tvoja grupa, ki hodi proti meni, zavzema celo širino res širokega dela poti, potem se boš umaknil ti meni, ne jaz tebi. In če se ne boš, mene je 2 metra in 90 kil. Mene ne bo bolelo.

8. Paleo jajčni muffini so dobri, samo moraš jih nujno narediti tako, da daš jajce na dno, potem pa gor dodatke, če jih želiš. Če narediš obratno, kot sem naredil jaz in najprej v modele zložil papriko in slanino, pa jajco preko, potem bodo imeli velike luknje. Lukenj pa se ne da jesti.

Paleo muffins

9. A ste kdaj opazili, da so trakovi, ki držijo drevesa na PST, sponke oblikovane v napis TITO? 😀

10. Regeneracijski tek danes, en dan po PSTju je bil kar naporen. Ampak, počasi se daleč pride. Po dolgem času sem spet hodil med tekom, ampak to mi sploh ni problem. Bil sem 1 uro zunaj in to je to kar je pomembno. Vse ostalo pride kasneje,

Lekcije istrskega maratona 14.4

1. Maraton številka 3 bi moral, tako kot je maraton št. 2, prinesti boljši rezultat. Seveda, če se ne podaš na maraton, ki ima en kup hribov. Vidi se, da je moje poznavanje primorja omejeno na bare okoli plaž. Ker ok, sej sem pričakoval hribe, ne pa tolko hribov. Ker je vse skupaj, tam od Izole naprej, en sam hrib.

2. Ja, Garmin je fino in fajn, če dela. Seveda se je ravno pri tem teku, ko me res zanima, koliko je bilo hribov in vse ostalo, neke zaštrikalo in sedaj mi ne želi naložit trase. Ampak na srečo nisem bil edini z Garminom, tako sem pošpegal tukaj in vsega skupaj je bilo 422 višincev. Nimam pojma, ali je to veliko ali malo. Če ima kdo kakšno idejo, kaj naj naredim z Garminom, da mi bo pokazal tek, bom zelo hvaležen. Express pravi, da ga posinhronizira, ampak na webu ga ne vidim. 610ko mam.

3. Hvala bogu je maraton dovolj dolg, da lahko tam na 30 km ugotoviš, da ne bo nič iz rekorda in potem lepo počasi kuješ načrte za naprej. Za vsako mišico, ki me je bolela sem razmislil katere vaje bom moral delati, da naslednjič ne bo bolela. Evo, sedaj imam veliko vaj za delat 😀 Ker vse boli.

4. Ti mali maratoni so res fajnski. Praktično vsakemu se lahko zahvališ, ki navija zate. Še posebej sem bil seveda vesel navijača na štartu in cilju, pa tudi familija D., ki se je dvakrat postavila ob progo je bila izredno dobrodošla.

5. Pivo sredi maratona? Seveda! In tortice. Torticam sem rekel ne, ker me je skrbelo, kaj bo na to rekel želodec. Pivu nisem rekel ne. In ugotovil sem, da je fajn, ko si na okrepčevalnici vzameš malo cajta. “dan, kak ste, ful ste prijazni, ja je daleč, hvala za vse”. Pogovarjat se, sej PR je tako ali tako že šel v maloro.

6. Hvala vsem, na katere sem se lahko prilepil, najprej dva gospodiča, nato gospodič in gospodična. Imena sem na žalost pozabil 🙁

7. Res je lep maraton. Trasa je odlična, skriti vinogradi in polja, tek po kolesarski od Kopra do Izole, malo gozdne poti tam od Fiese naprej. Tale gozdna pot mi je bila predvsem všeč. In da ne pozabim pohvalit benda, ki je usred ičega špilal muziko za nas, odlično! Predvsem lepo presenečenje.

8. Naučil sem se, da občutek “pomanjkanja” muskfiebra, ko se zjutraj zbudiš in si še v postelji, ne zagotavlja, da ga tudi čez dan ne bo. Ne hvali musklfibra preden se ne podaš na stopnice.

9. Roštilj po maraonu mogoče ni 100% najboljša ideja, ker je želodec še malo občutljiv. Je pa res, da to, da vzameš ploščo za dva, pomeni da maš še naslednji dan meso, da ti res ni treba kuhat, ker se ti res ne da.

10. Zid je bil velik in dolg. Začel se je že pri 28km in trajal tam do ene 35ega. Ampak “to je samo zid, ne se mu dat”, malo pomaga. Na začetku kolesarske za Izolo sem se uspel celo prilepiti na enega gospoda, ki me je potegnil, da sem šel ta kilometer okoli 6 (po spominu). Tablete je treba pojest pred zidom, če jih misliš, pol je prepozno.

11. Malo dnarja, malo muzike velja, to smo ugotovili s tem, ko je meh v poceni nahrbtniku dvakrat spustil. Dosti denarja, pa ne zagotavlja veliko muzike. Novi nahrbtnik z vodo, ki je Salomonov, sicer zaenkrat še drži vodo, ampak da bi pa bil posebej uporaben, pa tudi ni. Ampak bo za preživet.

12. Alora, a smo se naučili, da bo šlo prelaufat 75 km? Pojma nimam. Ampak trudil se bom pa z veseljem. Do takrat moram pogruntat kakšne soli mi pašejo (tablete so že na poti proti meni), kakšna resna hrana mi paše (doma narejene riževe s suhim sadjem skuham v kratkem), ker s temi geli ne morem dovolj pojest in kaj narediti z vsemi temi hribi, ki so na poti v Logarsko. Ampak to zadnje ni problem, bomo trenirali tu na Rašico, pa Šmarno, pa rožnik. Mala malca.

13. Mogoče sem carboloading vzel malo preresno. Ampak na srečo že v petek, tako da sem lahko v soboto v miru predelal vse to in je bilo fajn. Tudi štart ob 11.00 ni bil problem.

14. Ijite drugo leto na Istrski maraton, ker se res splača.

Lekcije tekov marec 2014

1. Pa glih na 1. april se jaz spravim pisat blog. A zdaj more človek jao neko foro pa to? Ne pričakovat preveč, I ain’t a funny man 😀

2. I’ve got 99 problems, but running fast ain’t one. Ker sem v … pojma nimam kako je to v slovenštini, taperingu, torej počivanju pred velikim maratonom. Kar je kar ok, najprej je bila zima in ni bilo treba hitro laufat, zdaj je to. Bojim se, da bo zmanjkalo izgovorov po 13.

3. Aja, potem pride izgovor, da morem pozdravit tekaško koleno. Ki se nekako ne želi resno posloviti. Na srečo je tako, da boli med tekom čisto malo. Toliko da pove. Toliko, da se da laufat brez težav tudi dve uri in seveda več. Ampak na maraton bom seveda s sabo vzel tablete in bomo pač to jedli, če bo težava. Po maratonu pa se malo bolj posvetim temu. Zato da se stvar počasi zaključi, ker postaja dolgočasna.

4. Maraton je kar prihitel in nisem planiral, da bo tako hitro tukaj. Sicer pa tokrat ne bo časovnega cilja. Vsaj prepričujem se, da ga ne rabim imeti. Ker je ideja preteči in biti na koncu čim bolj ok. Ker čez par mesecev bom moral preteči maraton in potem še enkrat 3/4 maratona. Kljub vsemu vem, da me bo dajalo, če bo čas slabši kot 4:03:00. Tudi zaradi tega, ker se nisem držal maraton trening plana, ampak sem delal stvari po moji lastni glavi. Več teka čez teden, pogosteje, pa tudi več daljših. Tako da baza bi vsekakor morala biti tukaj. Ampak kot bi rekli izkušeni, pred maratonom nikoli nisi dovolj pripravljen.

5. Seveda je začela ravno sedaj odpovedovati oprema. Ki je počasi malo stara. O camelbacku sploh ne bom. Ki na srečo še deluje. Razen seveda, da so ga pametnjakoviči zasnovali tako, da je crap. Ampak pustimo to. Na srečo bom na maratonu, kot izgleda, uporabljal poletno opremo, ki izgleda ok. Ampak ravno sedaj so morali zokni, ki sem jih uporabljal celo zimo delat lukne. Odlično, ni ga boljšega kot nestestirana oprema za maraton.

6. Vsaj na Garmina izgleda, da se človek lahko zanese. Te 4 ure bo šel z mano in vibriral vsak kilometer. Moram reči, da je čisto fajna stvar in da se je investicija izplačala. Na srečo je bila majhna investicija. BB WTF! (čeprav izgleda da so popust umaknili).

7. Kdo si upa?

Lekcije teka Ruth Podgornik Reš in druga pametovanja

2. Ruth-in tek je tudi letos potekal okoli Blejskega jezera. Z A. sva odtekla tri u easy kroge in prav fajn je bilo. Sicer je zgodnja (a čisto normalna ura 9.00) z nekoliko slabim vremenom poskrbela da ni bilo neke gužve (aka praktično nikogar ni bilo na štartu, ko sva prišla) ampak to je bila prej prednost kot slabost. In organiziran je bil tako, kot lahko pričakuješ od takega teka. No fuss, just running. 10€ prostovoljnega prispevka in leti. Čaj, voda, banane in malenkost drugega za jest, tabla na kateri sam pišeš koliko krogov si naredil in brezplačna topla malica. Ki je nisem jedel. Ker sem baje debeli 😉 Če vas zanima več, je njihova spletna stran tukaj. Vsekakor bo drugo leto potrebno prit na nekoliko podaljšan tek. Z roštiljem, in celodnevnim tekom. Krog, dva, malo nekaj pojest, krog dva in še kaj spit, potem pa še kakšen krog. Fotke so tukaj.

Pot okoli blejskega jezera je orenk zdelana, nekatera pobočja so praktično uničena in ko bodo podrli drevesa, ki še stojijo, bodo praktično prazna. Trenutno že pridno pospravljajo, ampak dela je po moje še zelo veliko.

Če tudi vam ni jasno vse o tem, kako ql je bila Ruth Podgornik Reš, si poglejte fajnski dokumentarec, ki ga je posnela RTVSLO. Najdete ga tukaj. Na splošno se mi zdi, da so slovenski tekači veliko bolj ql, kot mi sploh vemo. Tako kot Mravlje, ki je točno takšen, če ne še večji car kot vsi ostali svetovni ultramaratonci, ki se odlično promovirajo po vsem svetu. Ampak mi tega ne vemo.

Tale tek s tekaškim kolenom ni nič kaj zabaven. Če te A. zabava s svojimi pripovedkami, še gre, ko si pa sam v laufu, pa je včasih kar malo nadležno. Sedaj, ko vem zakaj je bolečina, kaj bom naredil da je ne bo več in vse to, je veliko lažje kot prvič, ko se je pokazala. Takrat sem vso energijo možganov koncentriral v to, kaj je s to bolečino, zakaj je tu in kaj naj naredim da je ne bo več. In logično, bolj kot se koncentriraš na to, da je nekaj narobe, bolj je narobe. Sedaj veliko bolj znam bolečino postaviti na stran in se pač sprijazniti s tem, da je tam ter se koncentrirati na pomembne stvari, kot je tek. Čeprav seveda vpliva na hitrost teka.

2014-03-01 11.17.19

Začel brati še The Big Book of Endurance Training and Racing. Ki je zelo dolga. Ampak bomo prišli čez njo. In v kratkem bom pripravil tudi posamezne prispevke o tekaških in s tekom povezanih knjigah, ki sem jih prebral, ker se počasi res že nabirajo.

Ugotovil sem, da so energy geli, ki sem jih nabavil iz UK fajnski. Še bolj pa sem presenečen, da sem ves čas bil napačno prepričan o kalorični vrednosti teh gelov. Ker ko sem na teh tanovih prebral, da imajo cca 100 kcal, sem bil ziher, da imajo tisti, ki sem jih prej uporabljal nekajkrat več. In sem preveril. In ugotovil, da temu ni tako. Ampak, glede na to da sem preživel že dva teka z njimi, mislim da bo ok. In še boljši so, ker so nekoliko bolj tekoči.

Tek v fitnesu je še bolj kompliciran kot zunaj. Poleg očitne ideje, da te ves čas drži v čisto enakem tempu, je tudi ta, da ti ves čas daje možnost, da enostavno nehaš. Ker ko tečeš zunaj, moreš vedno pritečt še domov. V fitnesu tega ni treba. In še vsakih 20 minut ti pove, da je dovolj, da ni treba več. Ker se mašina ustavi. Kljub temu mi je uspelo vsak dan narediti po 40 min. O tem, da ni pametno 600€ vredne tehnologije dajati v steklen okvir sem že govoril, pa sem se tega ponovno naučil. 🙁