Lekcije teka po Londonu

1. Potovati pa res znam. Ne glede na to, da sem stricu na vprasanje, kam hocem iti z avtobusom iz letalisca, reko samo London, mi je uspelo iztopiti na postaji, kjer je zraven moj izbran hotel za naslednjic (baje je trenutno noter kraljica), in po kratkem sprehodu sem ugotovil da je moj hotel za vogalom (dolgega Hyde parka) zmes pa se 45 drugih znamenitosti, kipov, spomenikov, fontan in svasta.
2. Moj originalni hotel ima “tehnicne tezave” (pravzaprav nocem vedeti kaksne) zato so me dali v sosednjega in se senkali zraven brezplacen zajtrk (ki je drugace15£). Po laufu se je prileglo ful klobas, sunke, jajc in seveda fizola. Gob in pecenega paradiznika se vedno ne morem jest za zajtrk. Cakam samo da vidim ce so mi popravili okno.

3. Jutranji tek je bil planiran eno uro, ampak se je malo razvlekel, ker ko sem videl da sem poleg Oke, sem jo moral iti pogledat. Potem pa je tako ali tako zraven se parlament pa vse ostalo z Big Benom zraven. Prakticno z 13km laufom vidis 3/4 znamenitosti. Prakticno ni vec kaj drugega za videt.
4. Ze od Amerike cakam da vidim dinozavre. Ni jih bilo ne v Amsterdamu, ne v Berlinu. Koncno mi jih je pokazal London. Res pa je da niso bili ravno orgazmicni. Skupaj s to tezavo da je nedelja, pocitnice za britanske otroke, je to pomenilo vrste in guzvo. Ampak, vido sem dinozavre!
5. Ocitno so tukaj navajeni na zmrzjeno vreme. Vceraj sem jih gledal, vecino v maratonkah in kratkih rokavih. Meni je bilo danes hladno v dolgih hlacah in rokavih.
6. Sistem biciklov tukaj je veliko bolj enostaven in prijazen do turistov kot v Lj. Samo ftaknes kartico in je tvoj. Zato pa sistem podzemne ni tako zelo prijazen. Ce smo na kitajskem placali za karto samo zato, ker je bil podhod veliko krajsi kot vse okoli cez cesto, tu to ni opcija. Res pa je, da je Peking res zelo poceni ssvojo podzemno.
7. Namesto cakanja in guzvanja da vidis pravo menjavo straze, sem mimogrede sredi laufa pogledal celo koreografijo, ki so jo vadili mladi strazarji v vojasnici al kaj je ze tisto. Razen tega da so bili obleceni v druge barve, razlike ni bilo.
8. Naucili so se, da lahko imas ventil za mrzlo in vroco vodo, ki oba vodita do ene pipe, tako da se clovek lahko v miru umije. Dolgo je trajalo, ampak jim je uspelo.
9. Mesto je cudovita mesanica novega in starega. Ne razumem cisto zakaj mi vedno tezimo k temu, da mora staro ostati staro in se ne mesat z novim. Feeling resnicno lepega mesta dobis, ko imas vse stare stavbe ohranjene in zeihtane, to je pa tisto kar nam ne uspeva.

Še kr laufam in to po gozdu

(kako se reče trail teku po slovensko? Offroad ni ravno slovensko?)

1. Naslednjič, ko nekdo reče, da regeneracija po ultri traja kak mesec, bom verjel. Od moje ultre je že več kot en mesec in ne samo regeneracija, tudi druge okoliščine (križ, prehlad, koleno) so pridodale svoj delež, da lahko sedaj končno rečem, da sem čisto regeneriran.

2. Tudi, ko se ti v vsakdanjem življenju zdi, da si regeneriran, na teku ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ker so mišice, ki sodelujejo pri teku pač malo posebne in se ne pokažejo pri vsakodnevnih aktivnostih. Tista špaga v prvih desetih kilometrih teka se še vedno vsake toliko malo javi in pove, da je resnično poskrbela za rahlo nategnjeno mišico.

3. Planiranje za naslednje leto že poteka. Visokoleteča ideja je tole  (110 km daleč, 4707m višinske), popolnoma izvedljiva in vsekakor zagotovljena ideja je tole. Eno je trail, drugo je gorski. Čeprav ne vem točno, zakaj se 4700m višinske ne rangira kot gorski ultra. Ker pač, to je tam dvakrat na Triglav. Ali ok. Prvi je 24 ur. Zaradi štarta ob 23.00 torej celo noč in ves dan in še potem do poznega večera. In se zdi malo veliko. Predvsem, ker je do tja samo še 6 mesecev.

4. Rašica je rešitev za vse moje trail želje. Blizu je, ima trail in je dovolj dolga, da mimogrede narediš 21ko. Enkrat moram it pogledat pot Bežigrad, Rašica, Šmarna gora. Iz rašice do Šmarne piše 2,5h. To bi moralo iti veliko hitreje. Ker gre ful dol.

5. Ko letiš dol, moraš vedeti, kako zelo so tvoje noge zategnjene in kako hitro se bodo odtegnile. Ker če naenkrat spustiš in dobiš hitrost, noge pa se ne morejo ne dvigovati, ne premikati tako hitro, kot bi se morale, si hitro na robu (pazi, na robu) padca. Preko roba pa (ob čisto drugi priložnosti, sredi temne noči in čisto zraven naključnega avta) te vrže kanal, ki se ti postavi pod nogo, ne da bi ga sploh videl. Ker kanali so sami po sebi takšni. Kvalitetna naglavna luč je rešitev. Hvala A., za idejo, je že na poti k meni.

6. Trail lauf po moje zahteva veliko več možganov. Ko grem laufat po PST ali enostavno po asfaltu, se lahko čisto zgubim in dam možgane ven, jih operem, pogledam če so ok, malo spraznim in te malenkosti. Ko laufam po trailu, jih moram imeti noter in morajo sodelovati. Na srečo imam veliko izkušenj teka po raznih stezicah. Vse tiste spuste iz Klemenče jame, Okrešlja in še kje, kjer se sedaj ne spomnim imena, so poskrbele, da znam. Ampak, edino vprašanje je, zakaj za hudiča zdaj laufam v nizkih teniskah. Ker se je desni gleženj že odločil, da bi mogoče on šel malo po svoje. Prihodnost bo prinesla zagotovo kakšnega zvitega, to že vidim.

7. Današnji PR na Rašico je bil eden tistih, ko se vse poklapa. Spanje, vstajanje, vreme (čeprav se očitno še vedno ne znam obleči. Jutranjih 7 stopinj je bilo veliko  veliko bolj toplih kot sem mislil), tekaška zadetost že pri 600 m pretečenega, playlista, hitrost, skoki, vse skupaj naredi en tek takšen, da mu še palačinke z nutello, ki ti jih speče, namaže in v usta nosi nekdo drug, ne pridejo blizu.

8. A lahko na “stara” leta dobiš strah pred višino? Ne vem, ali je ta razgledni stolp na Rašici nekaj posebnega (sej je, vse je narejeno iz mreže, tako da če pogledaš dol vidiš direkt do tal), ampak meni je vedno rahlo do srednje neprijetno na njem. Pa ko mi nikoli ni neprijetno ob višini. Morda so pa to ta Kristusova leta. Ker že Kristus je vedel, da ko greš enkrat gor, ti ni rešitve (ok, dvakrat al kak že).

9. Kranjska gora – Vršič je 12km in 800 višincev. To grem še letos.

Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina

  1. Da ljudje navijajo zate, sploh ni treba tečt. Prve navijače sem dobil na pumpi v Celju, ko so videli da se čudno oblečen šetam po pumpi (oni so bili še vedno tam, jaz sem sam na WC šau ob 5 vjutro) so mi ploskali. Ql je bilo 😀
  2. Prvih 20 km ultramaratona je najpomembnejših, ker se moraš res prepričati, da tečeš počasi. Meni seveda to ni šlo. Če pa, če pa, vsi laufajo tak hitro, pa jaz tudi lahko, pa nič me ne boli, pa tisto skupino spredaj samo še vlovim, pa dol po hribu ful gre, pa zdaj sem prvi v skupini, pa morem tempo držat, pa sej bo šlo. Mhm, my ass. Seveda me je vse to vžgalo po glavi nazaj tam po 60 km. Ampak prehitevam.
  3. Pot prvih 10, 20 km gre čisto ob Savinji, in glede na to da je očitno deževalo celo noč in večino časa ko smo mi tekli po njej, je bila čisto razmočena. Zato se je Mesarec tudi impromptu učil delati špage. Sicer ker je bilo blato ni bilo nič hudega, samo malo sem si nategnil mišico. In vse je bilo ok. Vprašajte, kaj je bilo čez 40 km. No, takrat me je ta mišica tako fino bolela, da sem na trenutke težko dvignil nogo. Ali stegnil, karkoli že ta mišica počne. V hrib je bilo še težje. Oziroma, vsaj moji možgani so se odločili da me res ful boli.
  4. In ravno to je težava pri takih “poškodbah” na dolgih tekih. Ne gre za to, da bi poškodba bila resna. Gre za to, da predstavlja izgovor tvojim možganom, da se delajo, kot da je res nekaj narobe. In k vsemu, s čimer se moraš boriti, da tečeš še naprej, pride še ta izgovor. Hvala stricu, ki me je ene parkrat bincnil v rit, da je šlo. Opozoril me je, kako vlečem noge za sabo, kako grdo se držim in samo še “vse je v glavi” je dodal. In potem je šlo. Boljše.
  5. Ko prvič pomisliš “pizda, meni se to ne da, kaj pa če kuj odstopim” je to izjemno strašljiva misel. Na srečo sem to pomislil samo še ene parkrat. In nikoli čisto resno. Ker, ko si enkrat na 55 km, teh 20 gre skozi, pa magari če jih prehodiš.
  6. Seveda me je na koncu prehitela cela tista skupina, ki sem jo prej “vodil”. Počasi so vsi šli mimo. na 55 km sta se dva Gospoda pogovarjala o tem, v katero skupino spadata. En je reko 65, drugi 70. Seveda sta govorila o svoji starosti. In potem sta mirno odtekla naprej mimo mene. Ko še kdaj ljudi ocenjujem po tem, kako izgledajo, ne kakšni so, naj me nekdo na gobec.
  7. Garmin je izpustil dušo tam okoli 6 ur. Ni problema, sem zalaufal telefon, ki je meril naprej. Vnaprej sem stestiral, da če se Garmin ugasne, da vseeno shrani tek. No, tokrat ga ni. In sem ostal brez. %$#&%/%#/$#/$%&#$”%”!%!”%%&/()=(/&%$#$”#&/()(&%
  8. Najbolj sem se bal tistih res deprastih trentkov, ki sem jih precej izkusil na Amsterdam maratonu. Tokrat jih je bilo samo ene par. To so tisti, ko nihaš med tem da bi zajokal in med tem, da bi mogoče vseeno še malo tekel.
  9. Ta-da, imam svoj prvi tekaški žulj. Ok, ne čisto prvi, ampak prvi takšen, s katerim se lahko res pohvalim in rečem, ta je pač moral priti, ker če laufaš 75 po dežju more ziher en prit. Najbolj zanimivo je, da ga sploh nisem čutil. Teniske so očitno še ok, čeprav so po moji oceni že na ene 1500 km. Res jih bo treba menjat.
  10. Meni je še vedno najlepše tečt po asfaltu. Ker je treba najmanj dvigovat noge. Res nisem navajen tehničnih stez. Moram pa jih strenirat.
  11. In ko smo že pri tem kaj moram strenirat, vse kar je od sredine stegen gor, dobi delo to zimo. Da drugo leto na hribih ne bo problemov. Mišice, ki držijo noge na trupu, pa hrbet in trebuh. Najprej so me 3 dni bolele mišice zraven hrbtenice, nato me je še 2 dni bolela hrbtenica. Zdaj sem kao ok.
  12. Savna in izležavanje na toplem, v toplem in ob toplem pomaga. Res, privoščite si. Zdaj morem samo še k marushka.si
  13. Ko kupujete meh za vodo, razmislite, ali res potrebujete 2 litrskega. Ker ga ne. Če ne boste tekli ravno Maraton des Sables, potem ga ne potrebujete. Ker tehta 2 kili in še malo. Moj nahrbtnik je bil res res težek. In brez težave bi ga večkrat napolnil z vodo med potjo, tako da je lahko tudi manjši. Naslednjič ga napolnim polovico in je to to. Ampak vsaj zdržal je.
  14. WC papir daj v plastično vrečko. Ponavljam. WC papir se zmoči. Plastična vrečka.
  15. Maraton bi res lahko malo nadgradili in bi bil veliko bolj super. Zakaj so na postojankah samo čokolada, jabolka in pomaranče (šnopsa ne omenjam), juha, voda in sok? Kaj pa bomboni, slane prestice, glasba, zabava, pa v cilju res ni treba najbolj zlajnanih “hopa-cupa zabavnih” komadov vrtet. Medalje so letos res lepe. Ker 75ka dobi največjo medaljo. Pa spletno stran je potrebno porihtati, da se na njej najdejo vse informacije. In če bi lahko na startu oddal vrečko, ki bi me počakala na 60 km, bi bil zelo vesel. Suhi zokni. Ali teniske.
  16. Če se še kdaj peljete v Logarsko, malo poglejte, kakšni hribi so. Nato si predstavljajte, da marsikje tečemo mimo glavne ceste, kjer je še več hribov.  Nato se spomnite na nas 🙂
  17. Še hvala moram reči. Super hvala M., ki je stala v cilju in mi je potem takoj prinesla pivo. Hvala vsem, ki ste tekli z mano, ali pa mi rekli “ti si fuk*en”. A., S., P., in še zelo veliko vas je. Super hvala T., ki je preživela vse “jaz morem spat” ob 21.30. In budilke ob 5.00 v soboto zjutraj.
  18. A če grem še? Seveda. Dlje.

add1: Uradni čas pravi 8:55:03. Lepo v okviru cilja. Vesel in zadovoljen!

add2: In še slika iz poti, ki sem jo ukradel tukaj. Sončna očala so, ker sem večni optimist.

21932741

Lekcije teka po Kitajski in zelo dolgih tekov po Sloveniji

Ok, preden grem laufat Logarskinih 75, še vse stare stvari, ki jih nekako nisem spravil sem, da bo potem vse čisto in pripravljeno za to, kako bom zlaman po prvem ultramaratonu 🙂

Najprej se vračamo na Kitajsko.

1. Hvala J. brez tebe se ne bi spravil laufat verjetno niti parkrat. Pri celodnevni vročini, dehidraciji iz različnih razlogov, celodnevnem letanju, večernem pitju in še čem je tek tisti, na katerega ponavadi pozabim. Ampak, skupaj nama je uspelo 🙂

2. Feeling, ko tečeš po ulicah Shanghaja, po cesti, ker je na pločniku preveč uličnih trgovin in restavracij, koles in mopedov, ali pa pač Kitajcev je odličen. Na srečo imajo izredno široke kolesarske (motoristične) steze in so navajeni, da se stalno nekdo sprehaja, vozi ali pa enostavno stoji tam, zato lahko tečeš in bodo pazili nate. Verjetno je bilo varneje laufat po Shanghaiu kot po Medvodah.

3. Ugotovil sem, da lahko tečem tudi kroge. V Pekingu nisem želel preveč ven iz campusa, pa tudi časa ni bilo, ker dokler sem prišel ven, sem moral že počasi obrniti. Zato sem laufal po atletski stezi na campusu in ni bilo hudo. Poleg klasičnih 35 stopinj, visoke vlage in smoga, ki si ga še vedno vohal, so na srečo tam lepe Kitajske izvajale razne pojmanimamkakšnevaje, testirali so modele helikopterjev (ampak take big ass modele) in še kaj. Dovolj se je dogajalo, da ni bilo dolgčas. Ali pa je bilo dovolj to, da sem imel mir pred vsemi.

4. Vsako jutro, ko sem šel laufat, so na javnih fitnesih bili starejši občani, ki so izvajali vaje, se raztegovali ali enostavno ploskali. Tole s ploskanjem še zdaj ne razumem. Mogoče moram pogooooglat. Drugi, nekoliko mlajši so izvajali prave karateje, in vaje ki so izgledale, da jih bodo pripravile na boj s Karate Kidom. Vsaj meni. Sonožni skoki čez dve štengi po celi tribuni. Ala ti vera.

5. Tek po campusu mi je razkril stare zgradbe v delu campusa v katerega drugače ne bi nikoli zašel.

6. Še vedno ne razumem, kaj imajo proti sušilnim strojem. Razumem, vsak študent nima sušilca, ampak to da ga v pralnici nimajo, mi ni čisto jasno. Zato imajo povsod na balkonih razvešeno perilo.

In potem Ljubljana. Ni preostalo veliko časa, (čeprav sem se zakalkuliral za en teden), moral sem iti laufat res dolge teke. 5 in 6 ur. Prvi je šel po celem PST, s podaljškom do konca zajčje dobrave (oz to kar jaz razumem kot konec, čeprav je tisto bolj sex plac za ene, kot je videt po ostankih kondomov) in potem še en krog tudi pri Žalah.

1. Drugi res dolgi tek je šel do Kranja in nazaj. Naenkrat so enostavno postale vse proge tukaj prekratke.

2. Ta pot do Kranja je res lepa, po eni strani jezera gor, po drugi dol. Sicer nisem videl jezera, ampak ok. Plan za drugič, ko bom lahko šau ležat k jezeru.

3. Ustaviti se sredi teka na črpalki ali v Mercatorju, kupiti Snikers in ledeno Cocacolo je verjetno to, kar so počeli ljudje zaradi katerih zdaj eni hodijo romat na mesta, kjer so tile s Snikersom videli Marijo. Ker jaz sem jo. Čist fajn zgleda, samo neke ni ravno zgovorna.

4. Hrana je izredno pomembna na teh tekih. S pravo sem na poti iz Kranja skoraj popolnoma preskočil zid. Bila je mešanica gelov, PBJ sendvičev in “Tarahamura” koruznih keksov z medom in mandlji datlji. Super stvar, moram jih speči še jutri za soboto.

5. Ljudje niti približno ne pričakujejo tekača, ko se peljejo od Medvod naprej proti kamorkoli že. Un stric v fancy avtu, ki se je odločil, da se meni zagotovo ne bo umaknil me je malo presenetil, ko je šel tako blizu mene. Ziher me je videl, 2 metra tipa, z rdečo majico in florescentno zelenimi čevlji res ne spregledaš. Gospodična, ki mi je potrobila in z internacionalno gesto pokazala, da sem malo čorav, me je tudi videla. Obema sem z veseljem pomahal nazaj. Ker pač si nista sama kriva.

6. Sumasumarum, teki so šli vredu. Bilo jih je premalo, ampak skupna kilometraža, ki se je nabrala čez leto je čisto zadovoljiva. Danes počivam. Jutri tudi. Dobim še nazaj trak za srčni utrip (čeprav ga nisem imel na dolgih tekih in ne vem točno, kolko naj kaže, ampak ja, tam 140 se bom držal), spečem piškote, naredim sendviče, spakiram vse in v soboto vstanem ob 3.30. Spijem kofe, wc in ostalo, se zapeljem v Celje in startam na 75 km. Odprite v soboto kaj FB, bom se čekinal v kakem mestu, če se mi bo dalo ukvarjat s telefonom. Nič ne obljubim.

7. Predvsem je res, da je tam nad 30 km, še bolj nad 40 vse v glavi. Glava je rekla da lahko malo hodiš, glava je rekla, da lahko spet tečeš. Ker noge so pač bolele. Ko enkrat to sprejmeš, da noge pač bolijo, gre vse samo še enostavno.

Lekcije potovanja po Kitajski

1. Edini Kitajec, ki se je naucil reci ne (ker drugace nikoli ne recejo ne. Ampak recejo yes in te gledajo, ne da bi karkoli naredili, ce ne razumejo ali ne dojamejo kaj zelis od njih) dela v McDonaldsu. In na moj zelo enostaven BigMac? Odgovori samo z No. Nic drugega. Na koncu sem seveda dobil burger, ampak da pa ne razume Big Mac si pa ne predstavljam. (edit: šele doma izvedel za težave z mesom, ki so jih imeli. Mogoče je to bila težava, ki sva jo imela).

2. Moderno in udobno potovanje je dolgocasno. Sicer si hitro na cilju in se lahko naspis, ni pa tako zabavno. Voznja z vlakom nazaj v Peking je trajala le 12 ur, namesto 20, ampak ko si zaprt v kupe s se petimi drugimi se godi veliko manj zanimivega kot ce si na ogled vsem 120 ljudem, ki sedijo v enem vagonu. Lahko pa spis, tudi ker se ni treba batinda se bo nasproti sedeca puncka se tretjic polulala na tla. Vlaka. Ker pac nima plenic. Ima pa hlace z odrezanim delom ravno tam, da lahko mirne volje odvaja stvari…
3. Malo manj nadzora ne pomeni kaosa. Pri nas smo obsedeni s pravili, reguliranjem in nadzorom. Mislim da prevec nadzora, ki ga imamo unicuje kreativnost in se pomembneje, moznost ljudi da si zagotovijo prezivetje. Drugje je sod na katerem peces sladki kromir prezivetje. Drugje je pecikl na katerem namontiras rostilj prezivetje. Drugje je to, da je kuhinja premala in da bos predpripravo hrane delal na ulici, ok. Pri nas pa ravno obratno. Morda ne moremo vsega sprostit ampak toliko, da si ljudje lahko sami pomagajo, ne pa da najprej dobijo 17 tozb iz zdravstvenega inspektorata.

4. Lepi ljudje so. Zenske in moski. Zenske se, zaradi prevladujoce vrocine in vlage seveda posluzujejo kratkih kiklc, hlac in podobnega, kar se polepsa vtis. Tudi zaradi tega, ker jim hrana ki jo jedo zelo poenostavi ostati suh.

5. Beli pijejo zastonj v diskotekah. Uleteli smo v random diskoteko kjer so mladi burzuji praznovali cetrtek. Steklenice sampanjcev, viskija, klovn ki dela zivali iz balonov in nastop plesne skupine, ki je bila po moje mesanica Madone, britney in sosolk, ki so nastudirale plesno tocko za valeto na soli. Nasi bodoci voditelji delavskega ljudstva sicer niso plesali (kar je cisto prav glede na par plesnih vlozkov ki smo jih videli) so pa na veliko kockali, se dolgocasili in mnozicno lezli skupaj od prevec alkota. Se vedno hocem vedet kaj se je dogajalo v oni sobi tam zadaj 😉 no, mi smo dobili brezplacne runde pirov, ker je to prestiz za klub, da hodijo tja zurat Evropejci. Meni je prav.

6. Se vedno imajo navado, da s sabo na potovanja nosijo hrano. Tudi na fanci spalniku so kuhali noodle, in jedli iz raznoraznih vreck. Tudi na letalu jedo iz s sabo prinesenih vreck, nudlov ne vidim. Ceprav jih slutim. (edit: kasneje sem videl tudi ateja s cup noodli. vedel sem 😀 )

7. Karkoli sem “slabega” napisal o tem kar sem dozivel na Kitajskem ni slabo. Kaze samo na globoko razliko med kulturami in na to, da je en kup stvari, na katere sploh ne pomislis, kulturno pogojenih. Zato ko vidis da jih drugi ne delajo, moraš najprej pogruntat da je njegova kultura drugacna in razmisliti kaksna je tvoja in sele nato lahko sprejmes razlike.

8. Ampak wc scetko pa bi res lahko pogruntali, ne glede na kulturne razlike.

9. Seveda so se mi cudne stvari dogajale tudi takrat ko sem se sam vracal v Peking. Voznik taksija je vozil pocasi, obzirno, niti enkrat ni zatrobil in ustavljal je pescem na prehodu. Bilo me je strah.

10. Kot sklenjeno na zacetku potovanja sem pojedel vse kar so dali pred mene. Racje tace? Sure. Zelirana racja kri v fondiju (hot pot)? Sure. Pecena mascoba ne vem tocno katere zivali v “zemljici”? Ofkors. Celo fast food je zdrav. Vsekakor bom sedaj bolj razmislil o juhah v kitajski restavraciji, ne ovi sladko kisli ampak ovi ki je dobis celi jusnik. Ker so odlicne, upam da tudi pri nas.

11. Samo tale let pa traja. Sploh ker on board entertainment ne deluje. Se dobro da imam Kindla. Ampak veliko premalo knjig sem kupil za na pot. Spat pa tudj nocem, ker bi rad zaspal takoj ko pristanem, da se cim prej prestavim na slovenski cas.

12. Delavni so ko mravljice. In potrpezljuvi, ostanejo tam kjer jih pustis in delajo kar morajo. Tole je po moje nihova najvecja vrlina. Zaradi nje lahko posekajo vsakega zahodnjaka. Pravi vaterpolisti so.

13. Mesta so super impresivna. Skyline Shanghaia prekosi marsikatero mesto, z novimi neboticniki in takimi, zgrajenimi pred 20 leti. Kapitalizem je ze zdavnaj tako domac pri njih, kot pri nas.

14. Samo tole s sporazumevanjem ne vem kako bomo resili. Oni se ne ucijo anglesko, pa tudi ce se, jim zelo ne gre. Zelo zelo tezko. Razen seveda prodajalcem poceni oblacil in tehnicne robe 🙂 ce se bomo mi ucili Mandarinscino, potem nimam pojma kako se bomo naucili tistih 10 000 pismenk, da bomo lahko normalno brali casopis. Ker meni se je zdela francoscina tezka, pa ma iste crke.

15. Ce se bo le dalo, se bom drugo leto vrnil. Povabilo sem ze dobil. Ker je Kitajska super in je je potrebno se veliko videt. Pa zidu se nisem videl, tako da se moram ziher vrnit. 😉

(edit od doma: tole sem pisal na avijonu, natelefonu, šumnikov ni.)

Lekcije Nočne 10ke in Kitajske

1. Kremšnite in pivo gredo odlično skupaj, še vedno 😀

2. Nočna 10ka ima najboljši žur od vseh tekov. Čeprav na drugih niti ne ostanemo do žura. Mogoče je to potrebno spremeniti. Vendar, Joške v’n so vseeno nekaj posebnega.

3. Nekaj posebnega so tudi mize na žuru od Nočne 10ke, kajti to da zdržijo nas pet al kolko norcev, ki “plešemo” po mizah, pomeni, da je miza res konkretna.

4. Odlične apartmaje dobiš tudi, če so booking.com in ostali zasedeni. Rezervacija direktno pri viru se izplača, sploh če imaš srečo, kot sva jo imela midva, ko so naju upgrejdali v večji apartma.

5. Še znamo žurat

6. Kitajskih tekaških lekcij še ni. Danes je tretji dan brez teka. Jutri zjutraj bo, da slučajno ne pozabim, kako se teče.

7. Interneta v tej državi je zelo malo. Pa še ko ga dobiš, ugotoviš da pol stvari itaq ne dela, ali dela zelo zelo počasi. Hvala bogu za prijazne člane družine in njihovo napredno uporabo spleta. Tako lahko zdaj pridem tudi do Facebooka 😀

8. Prav neverjetno je, kako iste ljudi srečaš po različnih delih sveta, pa je vedno enako odlično. Je pa naporno.

9. Kitajci ali ne uporabljajo “se boš zmenil z rokami in nogami”, ali pa tega ne želijo početi z nami. Enostavno povedo svoje stvari in pričakujejo da boš razumel. Pa verjetno jim je jasno, kako daleč narazen so naši jeziki.

10. To, da si mora vsak Kitajec dati “angleško” ime in ga striktno uporablja, kaže naš odnos do njih. Očitno se nismo dovolj potrudili, da bi se naučili njihova imena tako dolgo, da so se enostavno odločili, da se bodo preimenovali za nas. Kar je precej rasistično od nas.

11. Ideja, da probam vse, kar postavijo pred mene se odlično obnese. Kitajska hrana, ki jo dobiš v Sloveniji, je takšna, kot kitajska hrana na letalu. Prava je precej drugačna. Pa pravijo, da tiste res dobre še nisem probal. Jutri je na meniju Pekinška raca. Sicer pa ideja, da sladico narediš tako, da fižol pasto poliješ z medom in vse skupaj v testu ocvreš, na koncu niti ni tako slaba. Ni pa še bilo jedi, ki je ne bi mogel pojesti.

12. Gostiln nimajo.l Na srečo imajo tu pa tam kakšno in v tisti najbližji je na meniju podnaslov “bucket” (ja, vedra) in spodaj Gin tonic, Whiskey cola ipd. Vredu je. Sicer pa je vse resnično poceni.

13. Znajo pa delati sladoled. Lučka ima polnilo, ampak to tri različne, tako da ko jo ješ, se polnila spreminjajo. In so precej bolj zanimiva, kot pri nas.

14. Ko pakiraš, in rečeš “majice mam”, je pametno pogledat, če jih res imaš. Ker lahko ugotoviš, da jih pravzaprav nimaš 😀

15. Aja, tole je razlog zakaj sem tukaj. Opcija, da ti kitajska univerza plača potovanje na Kitajsko, je odlična opcija. In je dokaz, da karma deluje. Delaj dobro in dobro se ti bo vračalo.

Lekcije Oviratlona Pokljuka 2014

1. Imeli smo najboljšo spremljevalno ekipo. Skupaj z Wohnwagnom, ki je bil parkiran tik pred monkey bars (čeprav se je to na začetku zdela slaba ideja, ker je bilo treba daleč hoditi do štarta) je poskrbela, da smo dobili ledeno mrzlo pivo na sredini teka. Kaj več si lahko želiš. Seveda smo ga tudi podelili in vrnili uslugo tipu, ki je z nami podelil svoje pivo kakšen kilometer ali dva prej. Verjetno je pivo in ostale poživitve od spremljevalne ekipe (one-woman banda) poskrbelo da se je mega-man Mesarec spravil čez vse monkey barse brez da bi padel dol ali ponavljal.

2. Proteini.si so poskrbeli za odličen vtis na Oviratlonu. Prevračanje avtomobilov, ko ljudje stojijo gori… Ne da je to zdaj velika jeba, samo res je blo malo čudno. Ampak resno, tisto oviro z avti je potrebno postaviti bolj na konec, ko bo manjša gužva, ali pa poskrbeti za več trackov, torej da lahko gre več ljudi naenkrat gor. Ker drugače bi čakali ziher pol ure, da bi šli preko. In če že pametujem o ovirah, naj ena od tebe resnično zahteva da puzaš po blatu. Sej vem, da bi v osnovi lahko volontersko to naredil, ampak …

3. Sej ne da sem prepotenten, ali mogoče bi lahko bile ovire malo bolj zahtevne. Bomo pa poiskali oviratlone v okolici, ki nudijo še kaj več.

4. Kljub zgoraj zapisanemu pa se je dan kasneje seveda pojavil tudi muskelkater. Kar kaže na še vedno precejšnje pomanjkanje moči zgornjega dela telesa in mišic, ki ob dolgih tekih niso neposredno vključene. Na tem bo potrebno še nekaj narediti.

5.  Trening za ultro se nikakor ne sestavi, pa delam kaj hočem. Vsakodnevni 1 urni laufi sploh niso tak problem (ok, razen danes zjutraj v hudem nalivu in mrazu), ampak dolgi vikend laufi, kaj šele dva back-to-back pa nikakor ne spravim skupaj. Najdaljši lauf letos je še vedno 4,5h iz istrskega maratona. In to je nujno potrebno spremenit.

6. Lekcije kampiranja s kemperom so tokrat tudi tokrat prisotne. a. malo več orodja, kot ga rabiš, je fajn imeti s sabo. Kljub temu se da lepilo nanašati tudi s palčko od sladoleda. Če ni pogrižena. b. Če karkoli rabiš, vprašaj gospo, ki dela v Železnini v ex robni kuči v Umagu. Če ne drugega, ona je ziher že videla reklamo, s katero opiše, kar ti pravzaprav iščeš (kleme še zdaj ne vem, kako se reče po slovensko, kaj šele po hrvaško, teta je to vidla v reklami za šprej za nos). c. vedno poglej, če so okna zaprta in predali ter omare zaklenjene, preden štartaš.  d. Dopust, ko se stalno premikaš z Wohnwagnom je sicer fajn, odpočiješ se pa bore malo. e. V testo za pizzo nena grejo jajca. Čeprav če jih daš, se tudi da pojest 🙂 f. Mislim da je začeta tradicija, da po koncu uporabe wohnwagna v njem pustiš 6-pack piva odlična ideja

7. Dva kompleta tekaške opreme, skupaj s teniskami za aktiven dopust niso dovolj. Dež in blato lahko poskrbita da moraš štartat s še vedno mokrimi teniskami. Kljub temu še vedno upam, da se bodo posušile do jutri.

8. Ka pozna kdo kako fajn tekaško progo v Pekingu ali Šanghaju?

Lekcije obmorskih tekov

1. Pustiti doma meh za vodo in teči 22ko v 27 stopinjski vročini po soncu ni ravno najboljša ideja. Če imaš pivo v hladilniku in ga eksaš, ko prideš nazaj, malo pomaga. Ampak to mora biti edino pivo. Če mu potem še pomagaš z ene par drugimi, se učinek hidraccije enega piva spremeneni v učinek dehidracije. Ali ni nam hudega na koncu koncev, v dobri družbi smo jači od Sudbine.

2. Mislim da mi gre tek po Ljubljani počasi malo na živce. Sploh, ker smo junija, Ljubljana pa se zjutraj ob 6ih kaže v megli in s hladnim vremenom. Res pa je, da nisem fer, ker primerjam tek ob morju ali tek ob Dravi v Osijeku s tem po PST, ali še slabše, ob cesti po Ljubljani.

3. Mimogrede, še malo več o zgornji točki, Osijek je odlično mesto, proge, ki jih ima ob Dravi so čudovite, na eni strani po mestu, po promenadi med starimi (po moje Avstro-Orgskimi, čeprav mi ta kultura pa arhitektura pa zgodovina ravno ne grejo) hišami in na drugi strani po naravi, mimo starih (baje) Turških utrdb. Oziroma utrdbe. Vem, da ne bi nikoli šel tja na dopust, ampak je res lepo.

4. Deset v družbi gre veliko lažje kot deset sam.

5. Boksnil sem meduzo. Njej ni bilo nič, meni pa tudi ne. Malo sem mogoče okrušil skalo (prosto po Mi2)

6. Morje sploh ni več mrzlo. Tudi največja zmrzljivka je to potrdila. Z nekaj prepričevanja sicer, pa vseeno.

7. Resno, a lahko tole morje prinesemo sem v Ljubljano? S kom se to zmenim? Ali pa, se vsaj preselim nekam bližje Ljubljanici. Ali laufam ob Savi. Samo te potke ob Savi so trenutno tako zaraščene, da se skorajda ne da laufat po njih. Pa ziher bom kakega klopa vjagal, kar pa ne bi, po enkratni izkušnji z temi klopovskimi boleznimi, mislim da to ne bi še enkrat ponavljal.

8. Zakaj že ima Ljubljana prepoved parkiranja wohnwagnov, aka camperjev povsod? Zakaj ga jaz ne morem imeti par dni pred blokom? Sosed lahko ima avto, ki ga tedne ne prestavi, jaz pa 5 dni ne morem met camperja, ne da mi ne bi zalimali gor lepega Obvestila redarstva? Streha orehova.

9. Lekcije dopustovanja s camperjem: – “sej ni treba poln tank vode natočit, sej je ne rabima tolko” pomeni, da boš moral iti dolivati vodo. Ki jo bo potem veliko preveč. Picopek, aka električna posoba za peko pic, naredi čisto ok pice. Če nisi neke fin. Druga vrsta je boljša kot prva.  In preden odpelješ, vedno poglej, če si odklopil elektriko in umaknil podaljšek s kablom.

10. Vso to sonce, ki se napoveduje, očitno kliče po kremi za sončenje. Ideje?

Paleo lekcije teka ob žici

1. Sorry Ljubljanski maraton, ampak lahko se skriješ. To je ljubljanska športna prireditev 1A. Na PST se zbere toliko različnih in tolikšno število ljudi, da je praktično neverjetno. Sam sem na PSTju preživel štiri ure in to od čisto jutranjih ur (ok, ok, nisem bil točno ob 6.00 tam, ampak ob 6,30 od oke) ampak toliko različnih ljudi, kot sem jih videl tukaj, jih nisem videl še nikjer. In občutek je fascinanten. In še zdaj trdim, da za tem pohodom ni politike, ni kreganja kdo je zmagal 45 in kdo je kaj delal po 45, ampak enostavno spomin na res bedn čas v Ljubljani in še bolj, pač fajnski pohod. (ne najdem linka na pismo, ki ga je menda lani v javnost poslal oče, ki je protestiral, da njegovega otroka vlečejo na ta komunajzerski pohod. )

2. Sorry Pot ob žici, ampak lahko se skriješ pred Ljubljanskim maratonom. Zdaj bom grd, ko bom rekel, da se vidi, da to organizira MOL, ampak a lahko lepo prosim ta dogodek pripeljemo v 2014? Na poti ni ene okrepčevalnice (ok, vsaj jabolka lahko dobiš), označbe so narejene na roko, da jih je malo težko gledat, na poti ni nobene glasbe in nobene vsebine. Nič od tega, kar lahko vidimo na vsakem teku in na vsakem organiziranem pohodu. Da ne govorim o virtualnih check-inih na posameznih postojankah in še kaj, kar bi lahko uredili v današnjem svetu interneta. Edino Amnesty international je imel postavljenih ene par štantov. Aja. In kaj je s tem, da mi na vrhu Golovca v roko porinete vrečko za čaj??? Ne čaja. Vrečko? Kam si jo naj dam? Ne razumem.

3. Glede na to, da očitno vsako leto ročno postavijo dodatne oznake, da se ljudje ne izgubljajo po PST je očitno skrajni čas, da se oznake nadgradijo tako, da bodo jasne. Ker sedaj res niso. Mogoče je tukaj priložnost, da se izkaže vseh 45 društev in zvez za spomin na NOB, II vojno, Osamosvojitveno vojno in kar jih še je. Namesto, da se dajejo o tem, ali je Janša heroj ali kriminalc in v kateri del tega spektra spadajo Kučan, pa Kidrič pa Tito pa bog ve še kdo, se lepo zmenite, pa nekaj zorganizirajte da dobite denar in potem postavite nove označbe na PST. In ker seveda vsi niste iz Ljubljane, potem poskrbite še za druge take poti po Sloveniji. Kaj pravite?

4. Seveda ima pohod tudi politično noto. Na poti okoli Ljubljane sem srečal slovenske zastave, SFRJ zastave, pa majice s Titom in Che-jem, ni mi najbolj jasno, kaj je bilo z majico Homerja, ki ima tatoo Che-ja, pa tudi majice “mi vemo kdo je zmagal” in še kaj. Ampak ja, svoboda izražanja je svoboda izražanja. Nisem pa srečal majic Janša Heroj 😉

5. No pa še o mojem teku. Še vedno sem na paleo dieti, kar me je precej skrbelo. Dva vikenda prej sva z A. tekla 21ko in sem že po 10 kilometrih čutil, da sem prazen, zadnjih par km me je A. moral orenk spodbujati, da sem sploh tekel do konca. Zato sem se tokrat bolje pripravil, zjutraj pojedel banano, še pomembneje pa, s sabo sem vzel ene 1000 kcal v doma narejenih energy barih. Pojedel sem tri od petih, ker mi je tretji bil že ogaben in sem ga komaj spravil dol, kljub temu pa so zelo pomagali. Cca vsako uro sem postal lačen in sem pojedel enega, da je bilo vse ok. Pojedel sem še ene 4 jabolka in nisem imel težav z energijo, enako pa se tudi ni pojavil zid, ki se je do sedaj pojavil na praktično vsakem teku okoli Ljubljane, tako da sem tam 30km veliko lažje tekel, kot kasneje. 32 km, kjer ni bilo nobenih postojank in semaforjev, sem brez težav pretekel z 6.0.

6. In še malo filozofije za na konec. Vsake toliko sem se začudil, ko je zapiskal Garmin, kako za hudiča, je bil zadnji kilometer 6,30 ali celo 7. In potem se seveda spomnil, tam sem se štemplal, tam je bil semafor, tam je bla gužva ipd. Redke so situacije, ko te nič ne poskuša ustaviti, zato je potrebno izkoristit tiste redke, ko imaš prosto pot, še bolj pa, gledati na pot, ne na cilj.

7. In ne, ne bom pizdil kakšna gužva je bila in kako se ljudje ne umikajo in sami zavzamejo celo pot. Ene parkrat sem po Golovcu tekel kar mimo, ene parkrat sem bil “Samo malo prosim, hvala”, in ene dvakrat sem (nežno) naredil hokejski body-check. Sorry, če tvoja grupa, ki hodi proti meni, zavzema celo širino res širokega dela poti, potem se boš umaknil ti meni, ne jaz tebi. In če se ne boš, mene je 2 metra in 90 kil. Mene ne bo bolelo.

8. Paleo jajčni muffini so dobri, samo moraš jih nujno narediti tako, da daš jajce na dno, potem pa gor dodatke, če jih želiš. Če narediš obratno, kot sem naredil jaz in najprej v modele zložil papriko in slanino, pa jajco preko, potem bodo imeli velike luknje. Lukenj pa se ne da jesti.

Paleo muffins

9. A ste kdaj opazili, da so trakovi, ki držijo drevesa na PST, sponke oblikovane v napis TITO? 😀

10. Regeneracijski tek danes, en dan po PSTju je bil kar naporen. Ampak, počasi se daleč pride. Po dolgem času sem spet hodil med tekom, ampak to mi sploh ni problem. Bil sem 1 uro zunaj in to je to kar je pomembno. Vse ostalo pride kasneje,

Ali se paleo dieta splača?

Čakam, da se spečejo moja paleo rebrca. In že nekaj časa razmišljam o tem, ali se paleo dieta, ki jo izvajam zadnjih 14 dni, resnično splača. Verjetno je vse odvisno od tega s čim jo primerjaš in kaj je tvoj kriterj. Ali vseeno.

1. Hujšanje s paleo dieto

Tukaj pravzaprav niti nimam pravih podatkov. Ko sem paleo jedel en mesec pred kakšnim letom, sem se še nekaj ukvarjal s tem, ali bom na paleo shujšal. Nekaj sem meril, pa na koncu nisem nič kaj veliko ugotovil. Resnično shujšal sem na dveh drugih stvareh, teku in s tistim klasičnim “manj žri”. In na koncu koncev se bolj splača in lažje je teči, kot jesti paleo, če mene kaj vprašaš. Ker ja, pač laufaš vsaki (drugi, tretji) dan, kar je veliko enostavneje kot držati dieto, kuhati, načrtovati in vse ostalo.

2. Cena paleo diete

Tukaj je po moje precej pomembno s čim jo primerjamo. Torej, kako ste jedli preden ste pričeli jesti paleo. Za mene je paleo nekoliko dražji od klasične prehrane. Če vsak dan zunaj jeste malice, če pogosto kupujete pripravljeno hrano ali predpripravljeno hrano in jo kuhate doma, bo paleo verjetno cenejši. Ker te enostavno prisili, da ješ doma, da kuhaš doma in ne hodiš veliko jesti ven. Ne glede na to, da se da paleo jesti tudi zunaj, ampak precej bolj omejeno, zato je za raznoliko prehrano, ki je absolutno nujna na paleo, resnično skoraj nujno, da večino hrane pripravite doma.

3. Tek in paleo dieta

Ne glede na to, da tečem približno isto kot preden sem jedel paleo, se mi je paleo poznal na kakšnem teku. Nekatere stvari je potrebno prilagoditi. Prejšnjič sem na 20km bil čisto brez energije. Občutek sem imel, da so zaloge energije izpraznjene. Očitno je zid prišel že prej. Sprememba se pokaže tudi pri hidraciji, ni mi čisto jasno zakaj, ampak na paleo sem precej bolj dehidriran, sploh pri športanju. Na 20ki sem med tekom spil 1,5l in takoj po teku še 1,5 litra vode, da sem sploh prišel k sebi. Pa sem navajen (skoraj čisto) vedno piti samo vodo. Res pa je, da sem tekel brez energijskih gelov. Ker pač vsebujejo skoraj izključno ogljikove hidrate. Stvar se bo čisto resno izkazala, če se bom za vikend resnično spravil teči okoli Ljubljane. Vsekakor bom s sabo vzel doma narejene paleo energijske ploščice (izjemno enostavne, dateljne, arašide in kakao vržeš v blender in to je to), poleg pa še vsekakor kakšen klasičen energijski gel, ker je pot res dolga in ne bi rad, da se mi kaj zgodi na poti. Tekel sem že tolikokrat, da bom lahko ta tek na paleo dieti primerjal z drugimi in videl, kako hitro je prišel zid, kako hudo mi je bilo ipd.

4. Odrekanje

Kaj pa vem, ja, na dopustu sem si dovolil nekaj alkohola in nekaj sladoleda (ena porcija sladoleda na dan, odžene lušte stran). Odpovedovanja je kar nekaj, res pa je, ko se navadiš in če vnaprej razmišljaš, se da marsikaj splanirati in nadomestiti tako, da ni hudega odpovedovanja, ampak vseeno. Mogoče so samo moje navade takšne, ampak ogljikovi so vseeno pomemben del življenja.

5. Zdravje

Kaj pa vem, zagotovo je moja klasična prehrana, ko jem veliko, vsekakor preveč ogljikovih, ne najbolj zdrava. Ker veliko tečem, si lahko privoščim nekoliko več le-njih. Če iz tega, kar smo se naučili na paleo dieti, sklepamo v klasičen jedilnik je treba stvari pač drugače pripravljati. Rižota z zelenjavo bi pravzaprav morala biti zelenjava z rižem in mesom. Enako verjetno velja za testenine, ki jih verjetno težko narediš tako, da je polovica porcije zelenjava, ampak vseeno bi se nekaj dalo narediti. Tudi meso bi (vsaj jaz) moral jesti pogosteje, ker z beljakovinami in maščobo zmanjšaš količino ogljikovih, ki bi jih moral pojesti.

Kljub temu paleo dieta ostaja. Sem skoraj na polovici in te 4 tedne (to lažje štejem, kot od datuma do datuma) bom vsekakor preživel, brez večjih težav.

A se splača?

P.s. ja, ja, na sliki je tudi krompir. Ampak ni bil zame.