Ti si cigan, čefur, peder, izbrisan, samska ženska

Ja, točno ti. In jaz, in on, in ona, in vsi mi.

Področje človekovih pravic v Sloveniji ima pogosto težave. Državne institucije, posamezniki, posvečeni posamezniki in splošna javnost se veliko prepogosto obregajo in še več, zanikajo človekove pravice posameznim skupinam, ki si jih v nekem trenutku izberejo za tiste, ki so nazaželjeni, ali pa se enostavno odločijo, da jim pravic ne damo. Ker si jih ne zaslužijo. Razmislek o tem, komu kaj in zakaj, ali bolje rečeno razmislek o tem komu ne, kaj in zakaj, pa mora opraviti vsak pri sebi in potem ugotoviti, da je nujno, da človekove pravice v najširši meri priznamo vsem tem skupinam.

Razloga sta dva, prvi je “teoretičen” in pravi, da pravice obstajajo same po sebi in jih je potrebno uveljavljati zato, da preprečujemo širjenje nepravic. Drugi, ki ga lahko uporabimo za širjenje zavedanja o človekovih pravicah je veliko bolj praktičen in zato mislim, da ga lahko vsakdo pri sebi veliko bolje vidi in razume. Je predvsem egoističen. In to danes deluje.

Problem zanikanja pravic posamezni skupini se pojavi takrat, ko mi sami postanemo del takšne skupine. Eh, ki pa bom te jaz postal peder, bi rekli. Ne, ne boš. Lahko pa čisto enostavno postaneš del nove skupine, za katero se Lubi Slovenci odločijo, da jim pravice ne pripadajo v celoti. Samo poglejmo katere so tiste skupine, ki smo jih v zadnjih časih ustvarili, da bi jim odvzeli pravice. Samske ženske, ki se želijo oploditi, dijaki in študentje, naključni izbranci, ki “nimajo več pravice prebivanja in naj se vrnejo v svoje države”, vsi na ić, nekvalificirani in “nizkokvalificirani” delavci in delavke, pa še kdo. Aja, ne pozabimo, tota družina, ker nam gre na živce.

Problem tega, da se v nekem trenutku odločimo, da samske ženske nimajo enakih pravic kot vsi ostali je v tem, da lahko zelo zelo kmalu TI postaneš del ene druge skupine, ki ji bomo nepriznali pravice. In takrat, sorry. Pravice se delijo po istem režimu. In če jih prej nismo priznali onim drugim, ajde bok, tudi ti jih sedaj nimaš. Ne moreš jih imeti. Ne, ni šans.

Idejo splošnosti človekovih pravic moramo ves čas vzdrževati samo zato, da jo lahko ves čas vzdržujemo. To da so pravice univerzalne velja samo dokler so univerzalne. Ko enkrat nehajo postati univerzalne, potem se tudi ti ne moreš več sklicevati na njih.

Na koncu koncev je ta prispevek “živi in pusti živeti”. Če boš ti drugim dovoljeval, da uveljavljajo svoje človekove pravice, potem lahko računaš na to, da bodo tudi drugi tebi dovolili, da jih uveljavljaš. Če tega ne boš pustil, potem jih tudi ti ne boš dobil. In v zadnjih cca 20 letih smo videli, da lahko zelo hitro postaneš “oni drugi”. In s tem ko si ti še včeraj “onim drugim” odvzemal pravice, si si samo odvzel pravico, da ko si ti “oni drugi”, se sklicuješ na te iste pravice. Sorry.

Marijino vnebovzetje? Čaki, to pa ne zastopim.

Vsako leto avgusta me ta praznik preseneti in še nekaj časa ponavadi razmišljam o tem. Praznik mi enostavno ne gre v glavo in nekako se ne morem sprijazniti s tem, da ga imamo, in da je poleg vsega še dela prost dan. Res je, ideja, da je religija opij za ljudstvo mi je nekoliko bližje od tiste da če ne boš poslušal božje besede, boš šel v pekel, ampak mislim da to nima veliko opraviti s tem. Namreč, nazadnje ko sem preverjal je moja lepa domovina bila država, v kateri nimamo uradne religije. Kljub temu pa imamo kar nekaj praznikov, ki so neizbežno povezani z katoliško in/ali krščansko cerkvijo. Na prvo žogo je to velikonočni ponedeljek, marijino vnebovzetje in božič (ja, pravopis o pisanju praznikov je uporabljan prosto po prešernu). Ampak izmed vseh treh je tale avgustovski najbolj problematičen. Zakaj? Ostala dva sta nekako ne-tako-zelo-religiozna praznika. Ne vem če ju samo jaz tako vidim, pa mislim da temu ni tako.

Vsak december lahko na vsaki televizijski, radijski in še kakšni oddaji vidimo ankete, kjer sprašujejo ljudi o pomenu božiča in veliko jih bo povedalo, da gre bolj za družinski praznik, ali pa bolj za praznik trgovcev. In sam se nekoliko orientiram tudi po tem, da veliko noč in božič približno poznam tudi iz moje mladosti, ne glede na to, da je družina bila vedno ne-religiozno orientirana. Jajca smo vsi barvali, tudi že pred 91, božič smo sicer praznovali malo manj, ampak vseeno, nekako tisto večerjo smo kot družina sedeli skupaj, pa čeprav je darila vedno (in jih še vedno) nosi Dedek mraz.

Ne želim reči, da je potrebno verske praznike popolnoma umakniti iz seznama državnih praznikov in/ali dela prostih dni (čeprav me to ne bi motilo), pravim samo, da je Marijino vnebovzetje potrebno umakniti iz seznama teh dni. Resno. Kot država imamo en kup drugih dni, ki jih bi morali tako obeležiti, ne pa tega, ki nekako ne sovpada s tem, kar imamo zapisano v ustavi.

Prepričan sem, da bi se množice lahko zgrinjale na romarska mesta tudi ob nedeljah, ki so pač blizu 15.8.

In še to. Večina trgovin je bilo zaprtih danes. Ne glede na to, da so na marsikateri drug praznik, ki je po moje “bolj državotvoren” odprti, ne, na dan, ko se je papež odločil, da je šla Marija v nebo, bomo pa zaprti. (Hvala Tušu v Novi vasi, ki mi je prodal sestavine za kosilo in čistila da sem lahko pridno pospravil stanovanje. Da bo Marija vesela.)

Panika – prvi post.

Zanimivo, že nekaj časa je tukaj postavljen wordpress, pa še vedno nisem uspel nič napisat. Pa ne zato, ker ne bi imel o čem pisati, ali zato, ker ne bi znal nič pametnega napisat, razlog je drugi. Tremo mam pred prvim prispevkom. Kao, to kar boš najprej napisal, bodo ljudje najprej videli, in potem ne bodo marali tvojega bloga.

Kao prvi prispevek določa o čem bo tvoj blog. In kaj si bodo ljudje o njem mislili, se bodo naročili na RSS ali ne in vsa ta trema me daje.

Zato vidite ta post, (če ga bo sploh kdo videl, glede na to, da bloga še nikjer ne oglašujem) da za naslednjega ne bom imel treme. Itaq pa že imam v mislih kaj bo naslednji post, tako da se ne bat. Samo nekaj še preverim na torkovi krvodajalski akciji, pa da vidimo.