Kako sem nezaključil obe ultri v 2015

  1. Ideja je bila precej enostavna. Po 75 km Logarske v 2014 je bilo potrebno narediti še nekaj več. Iti dlje in biti olimpijsko hitrejši, daljši in višji. Da bi se enkrat resnično lahko lotil resnih podvigov. In po moje so me Hrvati malo naplahtali. Slike, ki sem jih videl nekje in so me navdušile nad Istriskih 100 so bile pravzaprav iz 100 milj, ne iz 100 kilometrov, ki ni nikjer tekla poleg morja. Kljub temu je slik, ki so ostale v glavi iz tistega teka, dovolj, čeprav niso iz morja. Odločitev, da traso prelaufam brez podpore, da tudi navijačice, ki sta bil izraven, nista imele zame niti suhe majice, verjetno ni bila najbolj pametna. Suha oblačila in kak focn bi me verjetno potegnila še tistih 10 kilometro, potem bi bilo pa že škoda odstopiti.
  2. Dvojni ljubljanski je bil posledica premalo treninga čez poletje. Nekako sem se zanašal na bazo, potem pa se je vse skupaj praktično končalo že po prvem maratonu, ko sem čutil, da ne bo šlo več. In ni šlo. In ni mi žal.
  3. Vse skupaj pa sem pravzaprav pričel premišljevati, ko sem videl skupne rezultate 2015 in jih primerjal z 2104.  2014 je strava pokazala skupno 2200km, v 181 tekih. 2015 je skupaj pokazal le 1700 kilometrov v 145 tekih. Glede na to, da so bili cilji 2015 postavljeni veliko bolj pogumno, ideja da sem naredil 1/5 manj laufov enostavno ne deluje. Se ne sešteje in rezultat je popolnoma razumljiv. Med službo, morjem, druženjem, delom in še čem so bili teki tisto, kar se je prilagajalo drugemu in ne obratno. Nekako mi je uspelo pozabiti na to, da lahko tečem in živim, tako da sem živel in tekel okoli življenja. V 2014 mi je to uspevalo veliko bolje. Res pa je, da je zaključek 2015 bil izredno slab, praktično od Ljubljane se nisem resno spravil, delno kot posledica regeneracije, bolezni, pitja, in vsega skupaj.
  4. Načrti za 2016 še niso narejeni, pravzaprav ne vem, kaj bom počel, poleg tega da vem, da hočem laufat. Ker me naredi veselega in lepega. In to je to, kar človek rabi v življenju. Poleg klasičnih zabavnih tekov, kamor zagotovo šteje Nočna 10ka, pa očitno po novem Dunaj in kakšnega oviratlona, bo potrebno poiskati kakšno asfaltno organizirano 100ko. Tako tapravo. Po eni strani me vleče, da bi 100ko naredil na Bledu, ko je tek Ruth Podgornik, ampak mi je malenkost premajhna, želim si, da bi še kdo poleg mene trpel toliko časa kot jaz. Pa še precej zgodaj je, kolikor se spomnim in trenutno ravno nimam zaupanja v svojo formo. Nekaj poletnega, kjer tudi ponoči ne bo mrzlo. Pa nekaj, kar ni kroženje v nekaj kilometrskem krogu. Tole moram še razmisliti in raziskat.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *