Lekcije 75km ultramaratona v Istri

1. Ultramaraton Istrskih 100 milj je super. Organizacija urejena tako kot treba, oznake po poti super, hrana odlična, prijetni ljudje na okrepčevalnicah in vse ostalo je super.

2. Za ultro v takšnih razmerah je res super, če imaš s sabo spremljevalno ekipo. Ne glede na to, kolikšen del “ultraizma” se ti zdi, da podporna ekipa vzame stran, če je mrzlo k pjes, dežuje in piha, ti pa moraš ostati še ure in ure v istih mokrih oblačilih, si resnično vklopil Ultra Hard Mode. In včasih je to preveč.

3. Ko vstopiš v javni wc, vedno preveri, ali je na vratih kljuka. Ker seveda mi je uspelo, še pred začetkom ultre, se zakleniti v wc. Pravzaprav sem mislil, da sem zadel jackpot, ko sem našel wc, ki ni bil klasičen diksi, ampak lep urejen in razsvetljen wc, ki pa, ni imel kljuke na notranji strani. Kar pomeni dve opciji. Ali imaš s sabo klešče (valda da ne), ali pa tolčeš po vratih in kričiš skozi okno, da te rešijo. Prijazen naključni slovenec, hvala! 🙂

4. Ugotovil sem, da lahko jem praktično vse na takem teku. Poleg gelov in peanutbutter sendwichew, sem na postojankah jedel vse. Moj meni na eni izmed njih je obsegal (vsaj) kruh z marmelado, kruh z nutello, arašide, prestice, smokije, suho klobaso, napolitanke (NAPOLITAAAAAAAAANKE) in verjetno še kaj. Želodec se je strinjal z vsem, kar sem mu dal.

5. To, da Garmin na takšnem teku enkrat napolniš ni dovolj. To sem vedel. Ampak za drugo polnjenje enostavno nisem imel prave želje. Ker v tistem dežju, vetru in mrazu, ko ni in ni htelo biti postojanke, sam pa nisem videl nikogar (ok, tisto eno punco sem videl, ki se je ne vem zakaj šetala gor in dol po trasi, potem pa ko sem šel mimo počepnila v steno, po moje je šla na wc. Vsaj streho je našla.) že kaki dve uri, se mi res ni dalo ukvarjati s tem, da bi dal dol rukzak, poiskal powerbank, ga priklopil in potem še skrbel, da bo kontakt pravilno delal. Nope. Ni šans. Zato je ura izgubila zadnjih nekaj kilometrov. In potem, ko se je trasa združila z ostalimi tekači iz 160ke, mi je zgledalo, kot da bi mi to lahko dalo dodatno energijo za nadaljevanje. Ampak, ko sem vstopil v šotor, v katerem je bilo vsaj malenkost toplo, ni pihalo in ni deževalo, nisem našel energije, da bi šel naprej. V stanju mraza, kot sem bil, ni bilo šans, da bi šel še nadaljnih 10 ur laufat. Nope. Moja navijaška ekipa je bila hvala bogu v bližini in postrgali sta me v avto (hvala P. in V., super sta!) in avto zagreli do konca. Tresel sem se vse do apartmaja in še tam naprej.

6. Ko prideš v apartma, najprej vklopi bojler. Sam sem ga, ampak na žalost bojler ne dela takoj. Tako sem se tuširal z mrzlo vodo. Ampak, mrzlo na mrzlo. Ko sem uro po tem, po porciji pohanih lignjev in pomfrija, sedel na wcju in se tresel tako, da niti vseh vaših tweetov nisem mogo prebrati (hvala, super je bilo prebirati stvari!), sem vedel da sem zaključen. Konec. Apn. V posteljo, oblečen, v jakno ki je res topla in toplo trenerko, in sem spal kot ubit 12 ur.

7. Ideja, da pred maratonom telo odvadiš kave, je živa bedarija. Na dan maratona ne probavaj nič novega je glavna ideja, ki se jo moraš vedno držati. Jaz pa sem v zadnjih 14 dneh čisto zmanjšal količino kave, potem pa vzel tableto kofeina, ki sem jo ponavadi vzel pred laufom. Ne vem, ali je pulzmeter umiral, ali pa je premetavalo moj pulz, ampak tam pri 180 sem moral poiskati podporo enega dreveščka in počakati, da se mi neha zemlja pleše v glavi. Lahkotnost v glavi se me je držala še kako uro. Zato tudi kasneje nisem želel vzeti še kakšne.

8. Garmin pravi 66km, uradno je do postaje, kjer sem odstopil 76,44. Garmin na začetku FUUUUUL dolgo ni našel satelitov in pred koncem se je ugasnil. Izmed 176 tekačev, ki je štartalo 110km, jih je na cilj prišlo 122. 22 jih je odnehalo na točki, kjer sem odnehal tudi jaz. In še so bili ljudje za mano, tudi kakšno uro za mano so odstopali na isti postaji kot jaz. Torej nisem bil zadnji.

9. Če koga zanima, Strava potek proge tukaj. Pravi, da sem bil na poti 14:35 ur, od tega tekel 12:06, porabil 8,686 kcal (wow, to je za tri dni hranjenja. Kozarec z nutello, kje si???? :D) in naredil 3,510 višincev. Kakih 200 iz začetka manjka. To je cca tako, kot da bi šel dvakrat iz Aljaževega doma na vrh Triglava. In zmes naredil še ene veliko kilometrov. Strava kaže, da sem zadnje hribe, ki jih je še Garmin merih, ob upoštevanju višinske razlike, prehodil z cca 8 min/km. Kar je super. Če le ne bi bilo tistega dežja in mraza, bi po moje šel naprej.

10. Ziher sem, da sem na prvi postojanki slikal kako je zgledalo in sliko Tita na steni. V mojem telefonu teh dveh slik ni. Pojma nimam.

10. Ali, če na wcju ne bi čepel, bi pel. Super je bilo in Najbolj se mi bo ohranil v spominu feeling, ko smo tam po prvi kontrolni točki, s skupino italijanov, hodili, tekli po nekih gozdnih potkah, se zgubljali in vračali nazaj na traso, vse v soji luči in temnem gozdu. Res je bilo fajn.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *