Ko se hribi postavijo pokonci

1. Istra je že hudičevo blizu. Dva meseca je ne ravno veliko, predvsem v ideji pripravi na tek. Ampak nekaj časa je še.

2. Hrib, ki se takoj po štartu 100ke ponuja, že na papirju izgleda hudičevo težek. In zato ni druge, kot da ga gre človek v resnici pogledat. In včeraj je bil čudovit dan, da se človek odpelje na morje in tam pogleda hrib. Seveda samo v teoriji. V praksi je ta hrib veliko bolj strm, nametan s stopnicami, ki so pogosto tako slabe, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo, gozd po katerem moraš laufat daje vtis, da so ga pripravili kot sceno za naslednji Blair Witch project, seveda pa se k temu pridruži še slabo vreme in polna glava, ki mišicam pritrjuje, da pa res ne morejo več. Meh, na srečo en slab tek ne naredi slabega tekača. (mimogrede, ne glede na to, da je moj tek v hrib bil dobesedno samo hoja v hrib, sem postavil CR na Stravi. I don’t get it, ali I’ll take it).

2.5 Natančnejši pregled Strave pokaže, da je GAP tam med 6 in 7 minut na kilometer. Kar pomeni, da sploh nisem tako počasi hodil gor na hrib. Upam samo, da na pravem laufu ne bom edini ki bo hodil v tisti hrib. Ker bom kr umrl, čeč bom sam mogo po onem gozdu.

3. Pogledati si Lovran iz perspektive, ki je drugače nikoli ne bi videl, je super zanimivo. Hiše, ki sicer stojijo na ene 95 % naklonu, po katerem moraš skakati in se delat da laufaš so super zanimive, s svojimi ozkimi prehodi in domačini, ki tam živijo.

4. In valda psi, ki bodo lajali okoli tebe, se zaganjali vate in ti sledili po progi.

5. Najpomembnejša lekcija laufa na Istrski 100ki. Če opaziš, da se je strmina nekoliko zmanjšala, da bi končno lahko začel laufat, si narobe zavil. Vrni se na start in poskusi znova.

6. Če slediš vnaprej določeni progi se ideja, da pogledaš na zemljevid na vsakem križišču, sliši precej dobra. Al? Križišče, pogledaš, zgleda ok, držiš se najprej levo in greš naprej. In potem na naslednjem križišču ne pogledaš na zemljevid, sej je tak jasno, na kateri vrh “laufaš”. Mhm, ja valda. Seveda po tem, ko že kakšno uro laufaš v “itaq vem kam it in laufam prav” smer, ugotoviš da si FUL mimo. Ok, pa gremo še malo.

7. Razen, če ne prideš na vrh nečesa (pisalo je 1000 m, začel sem pri morju, I’m good), kjer je 15cm snega, praktično tema, ker so taki oblaki, piha pa ene 3254 na uro. I’m done with this.

8. Dol se laufa veliko hitreje kot gor. Niti 3 ure nisem potem nabral. Kljub temu je kofe ob morju in čevapčiči sedo ko pes.

9. Če en dan ne izpolniš plana, ga moraš naslednji. Šmarna gora je sicer samo svoje 333 m višinske razlike, ali, zato lahko greš gor večkrat. Ker, ene 3 ure pa res moreš laufat. In smo šli. V dežju. Super vreme je. Šmarna je razmočena, na delih, kjer bi se dalo vsaj malo laufat je blato da razviješ drsalne sposobnosti, ampak, kljub temu sem tiste, ki so se silili hoditi gor v dežju, pobiral ko zrele črešnje. 1 ura gor, dol, in nazaj na štart. Kar je kar dober čas, glede na to, da smo včasih 1 uro hodili samo gor.

10. Čudovit občutek je, ko po dolgem teku, in ne dolgem, ampak vseeno, šopingu in dolgem čakanju da se meso speče, vase tlačiš velike količine mesa. Ker meso naredi mišice.

11. Očitno moje pogajalske sposobnosti niso tako slabe. Kajti, meča so se na zadnjem hribu povezala z Ahilovo in skupaj so odločili, da bodo štrajkali, da se ne grejo več in da zahtevajo kavč. Čeprav, če sem čisto iskren, pogajalske sposobnosti pravzaprav niti niso prišle na dan. Bolj so bile 50 shades of grey sposobnosti. Bič pa goni. Bolj kot žival goniš, bolj dela, me je nekdo učil :D.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *