1,5 ljubljanskega maratona

Vse skupaj se je začelo z ogledom youtuba. Kot se začne marsikatera moja tekaška ideja. Nekje, verjetno pred kakšnim maratonom, ker takrat nimaš drugega za počet. Tako so izgledale priprave dan pred marsikaterim mojim tekom. Gledal sem nekoga, ki je prelaufal dvojčka na enem izmed ZDA maratonov. In i tata može to, sine, je bila ideja. In glede na to, da mi časovno ni uspelo priti na nobeno izmed meni poznanih ultra tekem v jeseni, je bila odločitev jasna, Zjutraj, pred vsemi prelaufam en maraton, in potem štartam z vsemi ostalimi.

A življenje izbere drugo pot, al kak se temu reče.

Vedel sem že na začetku, da bo verjetno ne šlo. Priprave so bile luknjaste in dolge teke tega poletja lahko naštejem na prste ene roke. K urniku, ki je bil kot je bil, prištej še poškodbe, ki so se letos prvič pokazale (33, ja, vse gre dol), in res dolgih tekov praktično ni bilo, kakšnih vikend dvojih variant tudi ne in vse je bilo malo čudno. Malo sem izsilil tisti Kranj kakšne tri ali štiri tedne prej in 50ka je šla boljše kot prvi dve. Ampak vedel sem, da vse skupaj … Če že na štartu nisi prepričan, boš na cilju težko.

In sem šau. Če ne veste, čisti center zaprejo že ob 5ih zjutraj, tako da plan, da parkiram nekje okoli Parlamenta ni šau skozi. Sem pa lahko brez težav parkiral poleg sodišča, kar je bila odlična izhodiščna točka. Tisti, ki so ravnokar odhajali iz Skeleta so me gledali malo čudno, ampak se nisem dal. Vreme je reklo, da bo lepo, zato je v Vinkotu bila pripravljena tudi čisto poletna oprema za drugi krog. Na telefonu sem imel GPS track, da se ne izgubim in na firmi je čakala dodatna porcija sendvičev in banan, za drugi krog.

Bila je pravzaprav lepa jesenska noč in jutro. Videl sem, kako so začeli postavljati ograje, prestrašil varnostnika na Prešercu, ki je, ko sem prilaufal skočil gor (“kaj so že začeli, a ni malo zgodaj”), gledal sem, ko so postavljali kilometer markerje, ko so postavljali postaje z vodo in lupili mandarine. Nekaj ljudi mi je začudeno pomahalo, kakšen rekel, da tečem v napačno smer. Srečal sem tiste, ki so tekli na 10ki in so mi veselo mahali, da grem narobe.

Po prvem krogu sem vedel, da ne bo šlo še enkrat. Medtem ko so ljudje mimo mene hodili na štart, sem se jaz basal z banano v eni, sendvičem v drugi in kokakolo v tretji roki in bil deležen očitajočih pogledov, da se pred štartom pa res ne je. Prvi krog je bil še vedn oprecej boljši od prvega maratona, ki sem ga prelaufal v Berlinu. Eno malo napredka pa je 😉

2015-10-25 10.04.06

In štartal na koncu vrste. Hvala fantu, s katerim sva pretekla Dunajsko, da sem vsaj lahko zalauafal, posebej hvala stricu iz Kalifornije, s katerim sva pretekla zadnjih par kilometrov. Drugače sploh ne bi več laufal, ker nisem mogel. In hvala vsem, ki ste prišli navijat. In se res opravičujem, da ste me čakali na koncu maratona.

Nisem vedel točno, kdaj pade rampa za maraton. Vedel pa sem, da tudi če grem… ne bo šlo. Zato sem bil napol vesel, ko sem videl, da je odcep za 42 že zaprt. Tudi ukvarjanje z vsemi občutki, čustvi in mnenji o sebi, svojih (tekaških) sposobnostih in kar prijazni možgani še vržejo v tebe na 6 al 7 ur dolgem laufu je vplivalo na to, da res ne grem še na dodatne tri ure.

Na cilju so me celjanke peljale na pivo, kar je tudi fajnska tolažba. In dunajski velikan je poskrbel, da je regeneracija potekala tako kot mora. Dva dni kasneje sem že hodil, štiri dni kasneje skoraj ni več posledic. Tudi Ahilova se je odločila, da se ji ne da težiti, in da raje gre počivat. Core je pokazal, da je še vedno premalo natreniran, križ in hrbtenica se nista dala. Plavanje je rešitev. In 100ka ne uide. Prej ali slej, sej je še čas.

Cilj je štart, štart je cilj. Vedno znova in ponovno. Ideje so in mislim da je drugo leto leto drugih poskusov. Da jima, Istri in  Ljubljani pokažem, da sem večji od njiju. Z novimi lekcijami in izkušnjami bo to šlo brez težav.

2015-10-25 13.48.49

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *