Okoli Ljubljane po PST z dodatkom

Stožice v megli

1. Ni mi jasno, zakaj je megla vedno samo do hriba. Golovca. Ko pridem na drugi strani dol, je vedno že sonce. Ali pa vsaj megle ni. Recimo da je slučaj, ker drugače geografsko in meteorološko ni ravno logike. Vsaj po moje ne.
2. Tekačev je zunaj spet toliko, da je neverjetno. Celo jutranji so se pokazali in zdaj v povprečju zjutraj (pred službo, aka 6.30) srečam ene 10 ljudi. Očitno novoletne zaobljube. Želim jim, da zdržijo čim dlje. Zanimivo pa, da vsi tečejo brez luči. Samo jaz jo rabim, očitno.
3. Tale tek po PST je bil občutno počasnejši od obeh prejšnjih. Čeprav sta se prejšnja dva zdela težja. Je pa res, da sta potekala v času treninga za maraton. Bil je pa namenjen tudi testiranju nove oziroma drugačne hrane. In stvar se ni izšla. Poleg daljšega postanka na pumpi, je hrana (Frutabele s črno čokolado, študentenfuter) poskrbela tudi za rahlo neprijetne občutke v želodcu in nižje dol med tekom, pa tudi za to, da sem se ponovno srečal s hrano ene par ur po teku (da ne grem v detajle). Šaltam nazaj na gele. Nije bitno, bomo pa jedli gele, sej so dobri.
4. Je pa regeneracija sedaj že veliko boljša. Pravzaprav sem lahko počel stvari po teku, kar je že velik dosežek in še današnji tek sploh ni bil tako problematičen. Sicer je bil počasen, ampak takšen tudi mora biti.
5. Resnično mora nekdo ugotoviti, kako na camelbagu preveriti, koliko vode je še noter. Ker to sedaj je ugibanje preko palca. In še, naPetrolu na Viču voda v wcju teče po kapljicah, zato je postanek ziher dolg 5 minut, če bi rad nalil 1,5 litra vode v vrečo.
6. Naslednji vikend bo PST hitrejši, v dobri družbi, s pravo hrano. Ampak sredi noči. Weirdos.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *