Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina

  1. Da ljudje navijajo zate, sploh ni treba tečt. Prve navijače sem dobil na pumpi v Celju, ko so videli da se čudno oblečen šetam po pumpi (oni so bili še vedno tam, jaz sem sam na WC šau ob 5 vjutro) so mi ploskali. Ql je bilo 😀
  2. Prvih 20 km ultramaratona je najpomembnejših, ker se moraš res prepričati, da tečeš počasi. Meni seveda to ni šlo. Če pa, če pa, vsi laufajo tak hitro, pa jaz tudi lahko, pa nič me ne boli, pa tisto skupino spredaj samo še vlovim, pa dol po hribu ful gre, pa zdaj sem prvi v skupini, pa morem tempo držat, pa sej bo šlo. Mhm, my ass. Seveda me je vse to vžgalo po glavi nazaj tam po 60 km. Ampak prehitevam.
  3. Pot prvih 10, 20 km gre čisto ob Savinji, in glede na to da je očitno deževalo celo noč in večino časa ko smo mi tekli po njej, je bila čisto razmočena. Zato se je Mesarec tudi impromptu učil delati špage. Sicer ker je bilo blato ni bilo nič hudega, samo malo sem si nategnil mišico. In vse je bilo ok. Vprašajte, kaj je bilo čez 40 km. No, takrat me je ta mišica tako fino bolela, da sem na trenutke težko dvignil nogo. Ali stegnil, karkoli že ta mišica počne. V hrib je bilo še težje. Oziroma, vsaj moji možgani so se odločili da me res ful boli.
  4. In ravno to je težava pri takih “poškodbah” na dolgih tekih. Ne gre za to, da bi poškodba bila resna. Gre za to, da predstavlja izgovor tvojim možganom, da se delajo, kot da je res nekaj narobe. In k vsemu, s čimer se moraš boriti, da tečeš še naprej, pride še ta izgovor. Hvala stricu, ki me je ene parkrat bincnil v rit, da je šlo. Opozoril me je, kako vlečem noge za sabo, kako grdo se držim in samo še “vse je v glavi” je dodal. In potem je šlo. Boljše.
  5. Ko prvič pomisliš “pizda, meni se to ne da, kaj pa če kuj odstopim” je to izjemno strašljiva misel. Na srečo sem to pomislil samo še ene parkrat. In nikoli čisto resno. Ker, ko si enkrat na 55 km, teh 20 gre skozi, pa magari če jih prehodiš.
  6. Seveda me je na koncu prehitela cela tista skupina, ki sem jo prej “vodil”. Počasi so vsi šli mimo. na 55 km sta se dva Gospoda pogovarjala o tem, v katero skupino spadata. En je reko 65, drugi 70. Seveda sta govorila o svoji starosti. In potem sta mirno odtekla naprej mimo mene. Ko še kdaj ljudi ocenjujem po tem, kako izgledajo, ne kakšni so, naj me nekdo na gobec.
  7. Garmin je izpustil dušo tam okoli 6 ur. Ni problema, sem zalaufal telefon, ki je meril naprej. Vnaprej sem stestiral, da če se Garmin ugasne, da vseeno shrani tek. No, tokrat ga ni. In sem ostal brez. %$#&%/%#/$#/$%&#$”%”!%!”%%&/()=(/&%$#$”#&/()(&%
  8. Najbolj sem se bal tistih res deprastih trentkov, ki sem jih precej izkusil na Amsterdam maratonu. Tokrat jih je bilo samo ene par. To so tisti, ko nihaš med tem da bi zajokal in med tem, da bi mogoče vseeno še malo tekel.
  9. Ta-da, imam svoj prvi tekaški žulj. Ok, ne čisto prvi, ampak prvi takšen, s katerim se lahko res pohvalim in rečem, ta je pač moral priti, ker če laufaš 75 po dežju more ziher en prit. Najbolj zanimivo je, da ga sploh nisem čutil. Teniske so očitno še ok, čeprav so po moji oceni že na ene 1500 km. Res jih bo treba menjat.
  10. Meni je še vedno najlepše tečt po asfaltu. Ker je treba najmanj dvigovat noge. Res nisem navajen tehničnih stez. Moram pa jih strenirat.
  11. In ko smo že pri tem kaj moram strenirat, vse kar je od sredine stegen gor, dobi delo to zimo. Da drugo leto na hribih ne bo problemov. Mišice, ki držijo noge na trupu, pa hrbet in trebuh. Najprej so me 3 dni bolele mišice zraven hrbtenice, nato me je še 2 dni bolela hrbtenica. Zdaj sem kao ok.
  12. Savna in izležavanje na toplem, v toplem in ob toplem pomaga. Res, privoščite si. Zdaj morem samo še k marushka.si
  13. Ko kupujete meh za vodo, razmislite, ali res potrebujete 2 litrskega. Ker ga ne. Če ne boste tekli ravno Maraton des Sables, potem ga ne potrebujete. Ker tehta 2 kili in še malo. Moj nahrbtnik je bil res res težek. In brez težave bi ga večkrat napolnil z vodo med potjo, tako da je lahko tudi manjši. Naslednjič ga napolnim polovico in je to to. Ampak vsaj zdržal je.
  14. WC papir daj v plastično vrečko. Ponavljam. WC papir se zmoči. Plastična vrečka.
  15. Maraton bi res lahko malo nadgradili in bi bil veliko bolj super. Zakaj so na postojankah samo čokolada, jabolka in pomaranče (šnopsa ne omenjam), juha, voda in sok? Kaj pa bomboni, slane prestice, glasba, zabava, pa v cilju res ni treba najbolj zlajnanih “hopa-cupa zabavnih” komadov vrtet. Medalje so letos res lepe. Ker 75ka dobi največjo medaljo. Pa spletno stran je potrebno porihtati, da se na njej najdejo vse informacije. In če bi lahko na startu oddal vrečko, ki bi me počakala na 60 km, bi bil zelo vesel. Suhi zokni. Ali teniske.
  16. Če se še kdaj peljete v Logarsko, malo poglejte, kakšni hribi so. Nato si predstavljajte, da marsikje tečemo mimo glavne ceste, kjer je še več hribov.  Nato se spomnite na nas 🙂
  17. Še hvala moram reči. Super hvala M., ki je stala v cilju in mi je potem takoj prinesla pivo. Hvala vsem, ki ste tekli z mano, ali pa mi rekli “ti si fuk*en”. A., S., P., in še zelo veliko vas je. Super hvala T., ki je preživela vse “jaz morem spat” ob 21.30. In budilke ob 5.00 v soboto zjutraj.
  18. A če grem še? Seveda. Dlje.

add1: Uradni čas pravi 8:55:03. Lepo v okviru cilja. Vesel in zadovoljen!

add2: In še slika iz poti, ki sem jo ukradel tukaj. Sončna očala so, ker sem večni optimist.

21932741

9 thoughts on “Lekcije 75km ultramaratona Celje – Logarska dolina”

  1. Pero Pero,
    res vsaka čast. Sploh glede na to, da si začel tečt z mano oz. za mano. zdaj pa je moj najdaljši trening zate mala malica 🙂

    Ponosna nate. Res. Ti si det. Ne pa jaz. 🙂

  2. Na take zapise, četudi avtorje “poznam” samo preko neta, se spomnim, ko mi je v “podobnih” zgodbah težko. “Podobnih” v narekovajih, ker preko maratonske razdalje pri meni še ni šlo.
    Čestitke za uspeh in hvala, da vse to delite z nami!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *