Zakaj ne laufat

6:15 zjutraj, -6 stopinj, zrak nad PST je pravi zimski, občutis ga, ko ga vdihneš in to je moj najljubši zrak, tak za katerega boš vedel da te bo zebel. Na obzorju je zareče oranžna crta, ki naznanja, da bo, ko bom že doma, všlo sonce. Zimski sončni vzhodi so veliko lepđi kot poletni, samo vem ne 🙂 in najpomembnejsa stvar v tem trenutku je misel, ki je prišla sama in nima vzroka. Zakaj ne to vedno? Resno, čisto lahko je, tudi zdaj, ko je ura nastavljena na 5:50 je jutranje vstajanje nekaj najbolj enostavnega. In čisto iskreno, na tvju ni med 22.00 in 23.00 nič kar mi bo spremenilo življenje, prvi del Odmevov pa se vseeno da BP pogledat. In nič ne vleče k obsesiji. Tekaški premor, ki je trajal skoraj 10 dni z vzroki v večini povezani z včeraj sem ga žural ali danes ga bom žural ni bil problematičen. Ker IDAS je nekaj, za kar se splača ne it laufat. Ne IDAS sam, ampak tisti ki naredijo IDAS pomemben. In tudi dva dni zapored jesti kebab ob 4 vjutro, je popolnoma neproblematično. Življenje v pravih okvirih teče dalje, samo en okvir je dodan.
Okvir, ki pravi da lahko. Lahko čisto vse za kar se odlocis. In ni nobenega problema in nobene ovire. Ker ovire so vedno in naj bodo takšne, ki jih je potrebno preskočit, obiti ali enostavno punchnit na gobec. Samo ena velika rampa se premika s tabo in se želi spustiti. Luči stalno utripajo in ti želijo dati vedeti, da se bodo rampe spustile in da se moras ustaviti. In ta rampa je tista, ki ti pravi da ima tisti in zraven njega se tista, ki je rekla, da ne mores, prav. Samo odločiti se moras, da ga in je ne bos poslusal. Kajti sam veš da nimata prav. In tisto, kar si naredil težavi je potrebno narediti tudi njima. Metaforično seveda.

In ja, I’m jumping on the Mandela bandwagon. Ker yes we can bi bil še bolj …

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *