Še 6 dni do maratona

Pravzaprav še 5 dni, skoraj že 4 pa se bomo peljali 4,30 urnemu teku naproti. V osnovi naj bi bila to velika stvar, pravijo. Sej je. Vsak ki me zadnje dni sprašuje, kako bo, ve, da sem mu povedal, da bo res hudo. Verjetno. In da če pridem do cilja brez da mi je res hudo, da bo to najboljše.

Ampak sprašujem se nekaj drugega. Velike stvari in veliki dosežki v življenju naj bi te spremenili in sedaj se sprašujem, če me je zadnje leto teka kaj spremenilo. In če me bo moj prvi maraton kaj spremenil. Že sedaj vem, da skoraj zagotovo ne bo zadnji. Če ne bom na 3/4 umrl na progi, grem še kakšnega. Še kaj drugega.

Vse skuapj pa se je začelo s tem, ko sem ugotovil, da moram jutri spet vstati uro prej, da skočim tečt, še predzadnjič pred maratonom. In da bo verjetno deževalo in da bo verjetno mrzlo, ampak … Pač šel bom. Kako stvari, ki si jih še nedolgo nazaj videl kot težke, neprijetne in nemogoče (čeprav so še vedno malo neprijetne 🙂 ) postanejo čisto samoumevne in čisto ok.

Se bo to preneslo na druge dele mojega življenja? Ne vem. Niti približno nimam pojma. Bo pa vseeno zavedanje, da sem skočil čez svojo senco, naredilo nekaj posebnega.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *