Ti si cigan, čefur, peder, izbrisan, samska ženska

Ja, točno ti. In jaz, in on, in ona, in vsi mi.

Področje človekovih pravic v Sloveniji ima pogosto težave. Državne institucije, posamezniki, posvečeni posamezniki in splošna javnost se veliko prepogosto obregajo in še več, zanikajo človekove pravice posameznim skupinam, ki si jih v nekem trenutku izberejo za tiste, ki so nazaželjeni, ali pa se enostavno odločijo, da jim pravic ne damo. Ker si jih ne zaslužijo. Razmislek o tem, komu kaj in zakaj, ali bolje rečeno razmislek o tem komu ne, kaj in zakaj, pa mora opraviti vsak pri sebi in potem ugotoviti, da je nujno, da človekove pravice v najširši meri priznamo vsem tem skupinam.

Razloga sta dva, prvi je “teoretičen” in pravi, da pravice obstajajo same po sebi in jih je potrebno uveljavljati zato, da preprečujemo širjenje nepravic. Drugi, ki ga lahko uporabimo za širjenje zavedanja o človekovih pravicah je veliko bolj praktičen in zato mislim, da ga lahko vsakdo pri sebi veliko bolje vidi in razume. Je predvsem egoističen. In to danes deluje.

Problem zanikanja pravic posamezni skupini se pojavi takrat, ko mi sami postanemo del takšne skupine. Eh, ki pa bom te jaz postal peder, bi rekli. Ne, ne boš. Lahko pa čisto enostavno postaneš del nove skupine, za katero se Lubi Slovenci odločijo, da jim pravice ne pripadajo v celoti. Samo poglejmo katere so tiste skupine, ki smo jih v zadnjih časih ustvarili, da bi jim odvzeli pravice. Samske ženske, ki se želijo oploditi, dijaki in študentje, naključni izbranci, ki “nimajo več pravice prebivanja in naj se vrnejo v svoje države”, vsi na ić, nekvalificirani in “nizkokvalificirani” delavci in delavke, pa še kdo. Aja, ne pozabimo, tota družina, ker nam gre na živce.

Problem tega, da se v nekem trenutku odločimo, da samske ženske nimajo enakih pravic kot vsi ostali je v tem, da lahko zelo zelo kmalu TI postaneš del ene druge skupine, ki ji bomo nepriznali pravice. In takrat, sorry. Pravice se delijo po istem režimu. In če jih prej nismo priznali onim drugim, ajde bok, tudi ti jih sedaj nimaš. Ne moreš jih imeti. Ne, ni šans.

Idejo splošnosti človekovih pravic moramo ves čas vzdrževati samo zato, da jo lahko ves čas vzdržujemo. To da so pravice univerzalne velja samo dokler so univerzalne. Ko enkrat nehajo postati univerzalne, potem se tudi ti ne moreš več sklicevati na njih.

Na koncu koncev je ta prispevek “živi in pusti živeti”. Če boš ti drugim dovoljeval, da uveljavljajo svoje človekove pravice, potem lahko računaš na to, da bodo tudi drugi tebi dovolili, da jih uveljavljaš. Če tega ne boš pustil, potem jih tudi ti ne boš dobil. In v zadnjih cca 20 letih smo videli, da lahko zelo hitro postaneš “oni drugi”. In s tem ko si ti še včeraj “onim drugim” odvzemal pravice, si si samo odvzel pravico, da ko si ti “oni drugi”, se sklicuješ na te iste pravice. Sorry.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *