Življenjske lekcije 10.2.2016

Očitno se je življenje danes odločilo, da nujno potrebujem par lekcij v obliki focnov. In ker sem priden učenec, sem poslušal, prerazmislil in sedaj jih delim.

  1. Roll with the punches. To kar življenje vrže vate, vzami in se prilagodi. Če je ideja, da v 40 minutah, ki minejo od prvega alarma do trenutka ko bi moral stati pred blokom z Garminom, ki je že našel satelite, se ta ideja seveda skoraj nikoli ne zgodi. V vmesnem času se je potrebno zbuditi, naštemat, oblečt, raztegnit in še kaj in tale še kaj je danes poskrbel, da se je od vsega zgoraj naštetega zgodilo samo oblekel se je. In raztegnil v dvigalu, ter komaj ob 6:10 stal pred blokom. Ker:
  2. Kar daš vase vpliva na to kar bo prišlo ven iz tebe. Vikend, kjer je glavni slogan “đanka nam manjka”, ki se nadaljuje s krofi, Mc in čokoladnimi napolitankami, ki poskrbijo da večerno pisanje poročil resnično deluje, pusti posledice, kjer je pač potrebna daljša razprava s prebavnim traktom. In ta seveda negativno vpliva na to, kako hitro si sposoben štartat.
  3. Nič ni tako hudo kot izgleda na začetku. Če je, ko sem še stal pod streho vhoda, izgledalo kot da bo konec sveta, mraz, veter in dež, se je potem stvar bolj ali manj umirila. To je pravzaprav praksa vedno, zato mi je malo žal, da nisem izkoristil drugega dne laufanja na morju. Ker vem, da ne glede na to, kako hudo dežuje, to hitro mine in večino časa resnično čisto malo dežuje. Tako se je dež danes pomiril kmalu po tem, ko sem se jaz ogrel. Ali pa je vsaj zgledalo tako.
  4. It is not over until the fat lady slaps you in the face. Očitno. Kajti, ko sem se že veselil, da je le še kilometer do doma in da glede na to, da je dež nehal, ne bo tako zelo hudo, toča. Seveda, ne samo toča, toča, ki ti jo veter zabije direktno v vsako poro. Super. Ker še ni bilo dovolj

Drago življenje, hvala. I’m a stronger man because of you. Če pa lahko prosim, naj bo to dovolj za danes, ker se mi res ne da več učit. Lahko? Hvala.

P.s. danes ob 10.10 se odprejo prijave za nočno 10ko. Letite se prijavit, ker bo po moje hitro vse polno.

Kako sem nezaključil obe ultri v 2015

  1. Ideja je bila precej enostavna. Po 75 km Logarske v 2014 je bilo potrebno narediti še nekaj več. Iti dlje in biti olimpijsko hitrejši, daljši in višji. Da bi se enkrat resnično lahko lotil resnih podvigov. In po moje so me Hrvati malo naplahtali. Slike, ki sem jih videl nekje in so me navdušile nad Istriskih 100 so bile pravzaprav iz 100 milj, ne iz 100 kilometrov, ki ni nikjer tekla poleg morja. Kljub temu je slik, ki so ostale v glavi iz tistega teka, dovolj, čeprav niso iz morja. Odločitev, da traso prelaufam brez podpore, da tudi navijačice, ki sta bil izraven, nista imele zame niti suhe majice, verjetno ni bila najbolj pametna. Suha oblačila in kak focn bi me verjetno potegnila še tistih 10 kilometro, potem bi bilo pa že škoda odstopiti.
  2. Dvojni ljubljanski je bil posledica premalo treninga čez poletje. Nekako sem se zanašal na bazo, potem pa se je vse skupaj praktično končalo že po prvem maratonu, ko sem čutil, da ne bo šlo več. In ni šlo. In ni mi žal.
  3. Vse skupaj pa sem pravzaprav pričel premišljevati, ko sem videl skupne rezultate 2015 in jih primerjal z 2104.  2014 je strava pokazala skupno 2200km, v 181 tekih. 2015 je skupaj pokazal le 1700 kilometrov v 145 tekih. Glede na to, da so bili cilji 2015 postavljeni veliko bolj pogumno, ideja da sem naredil 1/5 manj laufov enostavno ne deluje. Se ne sešteje in rezultat je popolnoma razumljiv. Med službo, morjem, druženjem, delom in še čem so bili teki tisto, kar se je prilagajalo drugemu in ne obratno. Nekako mi je uspelo pozabiti na to, da lahko tečem in živim, tako da sem živel in tekel okoli življenja. V 2014 mi je to uspevalo veliko bolje. Res pa je, da je zaključek 2015 bil izredno slab, praktično od Ljubljane se nisem resno spravil, delno kot posledica regeneracije, bolezni, pitja, in vsega skupaj.
  4. Načrti za 2016 še niso narejeni, pravzaprav ne vem, kaj bom počel, poleg tega da vem, da hočem laufat. Ker me naredi veselega in lepega. In to je to, kar človek rabi v življenju. Poleg klasičnih zabavnih tekov, kamor zagotovo šteje Nočna 10ka, pa očitno po novem Dunaj in kakšnega oviratlona, bo potrebno poiskati kakšno asfaltno organizirano 100ko. Tako tapravo. Po eni strani me vleče, da bi 100ko naredil na Bledu, ko je tek Ruth Podgornik, ampak mi je malenkost premajhna, želim si, da bi še kdo poleg mene trpel toliko časa kot jaz. Pa še precej zgodaj je, kolikor se spomnim in trenutno ravno nimam zaupanja v svojo formo. Nekaj poletnega, kjer tudi ponoči ne bo mrzlo. Pa nekaj, kar ni kroženje v nekaj kilometrskem krogu. Tole moram še razmisliti in raziskat.

1,5 ljubljanskega maratona

Vse skupaj se je začelo z ogledom youtuba. Kot se začne marsikatera moja tekaška ideja. Nekje, verjetno pred kakšnim maratonom, ker takrat nimaš drugega za počet. Tako so izgledale priprave dan pred marsikaterim mojim tekom. Gledal sem nekoga, ki je prelaufal dvojčka na enem izmed ZDA maratonov. In i tata može to, sine, je bila ideja. In glede na to, da mi časovno ni uspelo priti na nobeno izmed meni poznanih ultra tekem v jeseni, je bila odločitev jasna, Zjutraj, pred vsemi prelaufam en maraton, in potem štartam z vsemi ostalimi.

A življenje izbere drugo pot, al kak se temu reče.

Vedel sem že na začetku, da bo verjetno ne šlo. Priprave so bile luknjaste in dolge teke tega poletja lahko naštejem na prste ene roke. K urniku, ki je bil kot je bil, prištej še poškodbe, ki so se letos prvič pokazale (33, ja, vse gre dol), in res dolgih tekov praktično ni bilo, kakšnih vikend dvojih variant tudi ne in vse je bilo malo čudno. Malo sem izsilil tisti Kranj kakšne tri ali štiri tedne prej in 50ka je šla boljše kot prvi dve. Ampak vedel sem, da vse skupaj … Če že na štartu nisi prepričan, boš na cilju težko.

In sem šau. Če ne veste, čisti center zaprejo že ob 5ih zjutraj, tako da plan, da parkiram nekje okoli Parlamenta ni šau skozi. Sem pa lahko brez težav parkiral poleg sodišča, kar je bila odlična izhodiščna točka. Tisti, ki so ravnokar odhajali iz Skeleta so me gledali malo čudno, ampak se nisem dal. Vreme je reklo, da bo lepo, zato je v Vinkotu bila pripravljena tudi čisto poletna oprema za drugi krog. Na telefonu sem imel GPS track, da se ne izgubim in na firmi je čakala dodatna porcija sendvičev in banan, za drugi krog.

Bila je pravzaprav lepa jesenska noč in jutro. Videl sem, kako so začeli postavljati ograje, prestrašil varnostnika na Prešercu, ki je, ko sem prilaufal skočil gor (“kaj so že začeli, a ni malo zgodaj”), gledal sem, ko so postavljali kilometer markerje, ko so postavljali postaje z vodo in lupili mandarine. Nekaj ljudi mi je začudeno pomahalo, kakšen rekel, da tečem v napačno smer. Srečal sem tiste, ki so tekli na 10ki in so mi veselo mahali, da grem narobe.

Po prvem krogu sem vedel, da ne bo šlo še enkrat. Medtem ko so ljudje mimo mene hodili na štart, sem se jaz basal z banano v eni, sendvičem v drugi in kokakolo v tretji roki in bil deležen očitajočih pogledov, da se pred štartom pa res ne je. Prvi krog je bil še vedn oprecej boljši od prvega maratona, ki sem ga prelaufal v Berlinu. Eno malo napredka pa je 😉

2015-10-25 10.04.06

In štartal na koncu vrste. Hvala fantu, s katerim sva pretekla Dunajsko, da sem vsaj lahko zalauafal, posebej hvala stricu iz Kalifornije, s katerim sva pretekla zadnjih par kilometrov. Drugače sploh ne bi več laufal, ker nisem mogel. In hvala vsem, ki ste prišli navijat. In se res opravičujem, da ste me čakali na koncu maratona.

Nisem vedel točno, kdaj pade rampa za maraton. Vedel pa sem, da tudi če grem… ne bo šlo. Zato sem bil napol vesel, ko sem videl, da je odcep za 42 že zaprt. Tudi ukvarjanje z vsemi občutki, čustvi in mnenji o sebi, svojih (tekaških) sposobnostih in kar prijazni možgani še vržejo v tebe na 6 al 7 ur dolgem laufu je vplivalo na to, da res ne grem še na dodatne tri ure.

Na cilju so me celjanke peljale na pivo, kar je tudi fajnska tolažba. In dunajski velikan je poskrbel, da je regeneracija potekala tako kot mora. Dva dni kasneje sem že hodil, štiri dni kasneje skoraj ni več posledic. Tudi Ahilova se je odločila, da se ji ne da težiti, in da raje gre počivat. Core je pokazal, da je še vedno premalo natreniran, križ in hrbtenica se nista dala. Plavanje je rešitev. In 100ka ne uide. Prej ali slej, sej je še čas.

Cilj je štart, štart je cilj. Vedno znova in ponovno. Ideje so in mislim da je drugo leto leto drugih poskusov. Da jima, Istri in  Ljubljani pokažem, da sem večji od njiju. Z novimi lekcijami in izkušnjami bo to šlo brez težav.

2015-10-25 13.48.49

Lekcije teka po New Yorku in 2x Ljubljanski maraton

1. To da ljudje po NY hodijo v tekaskih cevljih, mi je bilo cudno (to da zenske v polni tekaski opremi mi je bilo vsec). Ampak, lekcija je hitro najdla tudi mene. Najvecji zulj, ki ga imam v zivljenju nisem dobil na 50km laufu ampak med setanjem po NY. Fajne a stare japonke pac niso primerne za vecdnevno sprehajanje po mestu. Poleg tega pa, ce sodim po modi tukaj, bodo drugo leto kratke tekaske hlace visek mode za zenski prosti cas. Me like :)
2. Glede na to da sem vsak dan prelaufal 1,5h in potem se veliko prehodil (za en dan je G brez laufa pokazal 15km), se ne rabim bat kalorij vsega sajsa, ki ga clovek poje v Amerika. Ne glede na to da
3. Sem se uspel izogniti vsem znanim verigam fast fooda. Dunkin donuts ne steje, ker sem bil prvic tam in ker so krofi za umret.
4. Teta, ki je z mano dozivela prve trenutke srece ob laufu po NY je bila enako vesela kot jaz. Ene 2 minute se je vozila vzporedno ob
meni, ko sem prvic laufal po mostu proti Brooklinu in se mi je smejalo noter in zunaj. Poleg central parka (za katerega sem potem izvedel da je veliko vecji kot to kar sem jaz prelaufal :) sem laufal se po downtownu, pa Long islandu. Ob reki, po mostovih, po pierih. Skoda da se nisem organiziral in sel laufat na plazo, kjer sem sicer bil ampak brez opreme.
5. Jetlag in dehidracija ocitno naredita svoje. Teki so bili tezki in pocasni. Predvsem vsi ti hribi na mostove so bili prehojeni. Ampak sej je bil namen da si ogledam mesto, ne da postavljam hitostne rekorde. Na sreco sem med enim izmed pocasnih tekov videl, da imajo oglede Zdruzenih narodov in sem potem celo sel na ogled. In Milan je bil tam na zasedanju. Paparazzi jaz
6. Z veseljem se zgubim v mestu med tekom, najbolj zato, ker lahko vidim dele mesta, ki so stran od klasicnih turisticnih poti in jih drugace ne bi nikoli videl. In to ene 10-15 km takih delov vsak dan, kar je veliko.
7. Sistem pranja tekaskih oblacil v hotelih morem izpopolnit. V hostlih nasploh. Sosedi v hostlu niso bili veseli ko je pod mojo suseco se majico nastala luzica. Ali nisem jaz kriv, da sem meu zgornji pograd. Ce bi tja obesil stvari, bi spodni sosed imel moker jogi. Morda vzamem s sabo mobilno stojalo za perilo. Tako ko ga mam v wohnwagnu. To se slisi pametno.
8. Jutri bom ze v Burlingtonu, Vermont. Vsaj pojutri morem it enkrat laufat okoli jezera, baje je ful lepo. Ne glede na zulj. Ker bolecine minejo, spomini ostanejo. Pol pa itaq pride A. Ki me bo gnal po Bostonu.
9. Samo se tole. Najlepsa magija se zgodi, ko si s prijatelji za mizo in je kraj in cas nepomemben. Ljudje, ki jih nisi videl leta hitro postanejo spet prijatelji in pogovor ob NY pici bi lahko bil tudi ob Ormoskem sodu ali Krajnskogorski klobasi. Hvala S. In J. Za tole, ceprav tudi ce bi prebrala tole ne bi tega razumela 😉
10. Plan za naslednji ultra tek je cisto enostaven. Preden grem na start za ljubljanski maraton, bom pretekel maraton. Startas ob 5ih na cilju in teces proti startu. Ko prides na start, pocakas da startajo vsi ostali in startas z njimi. Med cakanjem na start pojek kak kebab. In to je to. Ker so vsi ostali ultramaratoni okoli teh vikendov, ko sem jaz v USA, si bom pac naredil svojega. Ce ima kdo zeljo priti zraven, naj se javi.

Paški maraton

1. V zadnjem času sem ugotovil, da hribi in gore niti niso tako napačna stvar. Prejšnje vikende sem si vzel za tek in uspelo mi je osvojiti kamniško in tisto drugo sedlo, katerega se sedaj nikakor ne morem spomniti imena (Kokrsko sedlo). Gor v zelo hitri hoji, dol v super teku. Za oba pravijo table, da rabiš 3,45 ure do vrha. Do sedla. Meni je oba uspelo v 3,30 ure gor in dol, kar mislim da je lep uspeh

2. V hribih ni nikoli vroče, pravzaprav je precej mrzlo. Res pa je, da je to še vedno junij. Kakšnega avgusta zna biti veliko bolj vroče. In glede na to, da sta oba sedla tako blizu, mislim da bo treba še večkrat gor.

3. Branje ultramaratonskih knjig mi daje same čudne ideje v glavo. … “če je un tip prelaufal celo svojo državo… hrmm… mogoče…” Raje ne razmišljam, kam vse me bo to še pripeljalo. Ampak vsekakor je zelo nujno poiskati pametno ultraško prireditev, še preden se naredi ljubljanski maraton.

4. Pravzaprav sem bil pripravljen delati kilometre po asfaltu po Pagu. Prejšnjič, ko sem šel z biciklom sem videl, da generalno obstaja ena cesta, iz katere se ločijo samo male ceste levo in desno, ki grejo do obale. Boy way I wrong

5. Če sem prejšnjič težko prekolesaril 40 kilometrov, bo šlo preteči 40 kilometrov tkrat veliko lažje. In res je 😀 Tridesetka, ki sem jo naredil s S. je bila veliko težja, kot tale 40.

6. Od Novalje, proti jugu, takoj po Zrčah se začnejo table za zavit levo, ampak so vse makadamske ceste zaprte z ograjo. Zato zaviješ na prvo asfaltno, ki te pripelje do nekega mičkenega “kraja” s kampom. Tam zaviješ na šoder. In potem po tem šodru do mesta Pag. Aja, baje v cerkvi nisi dobrorošel v tekaški opremi.

7. Teta je bila ziher prepričana, da sem v kopalkah, svež iz vode in tak se res ne spodobi priti v cerkev. Ampak jaz sn samo hteu nadaljevati svojo novo najdeno idejo, da se cerkve splača pogledati tudi od znotraj. Ampak ja, glede na to, da so moje tekaške hlače krajše od tega, kar vidiš 15 letnice nositi v Zrčah, se z njimi mogoče res ne spodobi v cerkev 😀 No, vsak si lahko v svojem izmišljenem svetu postavlja svoja pravila, pa naj si jih še oni o svojih cerkvah in bogovih.

8. Na Pagu je veliko šoderjam. Oziroma, bolj peskojame. Peskolomi? Peskokopi? V glavnem ful jih je. Čeprav jih dandanes bolj ali manj uporabljajo za odlaganje smeti in za kurjenje plastike iz bakrenih žic. Ker tudi tukaj najdeš naselje članov romske skupnosti.

9. V glavnem, od Novalje do Paga in nazaj narediš čistih 42. Na cilju ni medalje, je pa pivo. Tudi pivo s prijatli, če češ. A. in B. sta bila z veseljem sprejeta, pivo je bilo tudi mrzlo.

10. Garmin in wifi v Straškotu se ne marata. Ni mi jasno zakaj, ampak moj računalnik se ne more pogovarjati z Garminovimi serverji, zato tudi ne morem delit svojega GPS tracka. Pa potem, ko pridem domov.

11. Zdaj pa nazaj na plažo, pogledat mlade Čehinje.

12. My brain needed a break. Let’s see how long does it take for it to be bored.

Lekcije teden dni po ultramaratonu

1. Allright, en teden je mimo, po tem ko so se prvi dan lahko vsi sper zajebavali iz mene, kako sem kot pingvin šetal gor in dol po štengah firme, se je kmalu vse izboljšalo. Kljub temu je prvi tek prišel šele danes, torej 9 dni po ultri. Ker ne glede na to, da bi lahko že prej čisto brez težav tekel, sem rekel, naj si stvari res opomorejo in nekje globoko v sebi sem čutil, da telo rabi še malo. Današnja dobra 10ka je bila takšna kot mora biti. Po plaži, počasi in z užitkom ter brez bolečin. In brez sonca, ampak o tem, da za prvi maj spet ni lepega vremena, ko sem jaz na morju, raje ne bom.

2. Ugotovil sem, kaj je naslednja stopnja, da postanem še boljši tekač. Postati moram boljši v drugih športih. Včerajšnjih 40+ na biciklu se je izkazalo kot izjemno problematičnih za moja kolena. In če se prav spomnim, naj bi bilo kolo veliko bolje za kolena kot tek. Ampak ne, moja kolena so se odločila, da 75 teka ni problem, 40 kolesa pa je velik problem. Prav. Kljub temu vem, da so mišice, ki so glavne pri teku zdaj takšne kot morajo biti. Druge mišice imajo težave, tiste, ki so na riti in tiste, ki spredaj povezujejo telo in noge imajo težave. Tudi 6pack se še sramežljivo skriva ;), roke morajo še kaj dobiti.

3. Torej moram najti dodaten šport. Kolo se mi zdi premalo učinkovito glede na vložene časovne enote in glede na časovne enote, ki so na voljo. Plavanje, ki je bilo na sporedu enkrat pozimi predstavlja, ne ravno velik, a kljub vsemu, finančni vložek. Mislim sicer, da porabim več benzina za vožnjo, kot stane karta za bazen, ampak vseeno. Jasno je, da bo drugi šport pomenil tudi druge prilagoditve, ki bodo potrebne za njega, ampak bomo že.

4. Po prebiranju interneta sem pogruntal, da bi lahko bile bolečine v križu, ki so se javljale na začetku ultre, pravzaprav ledvice. Itaq sem takrat nekaj zabljuzil s pitjem, kar je bilo predvsem povezano z dvourno vožnjo z avtobusom, ampak glede na to, da se kasneje nikoli križ sploh ni oglasil in da se nikoli prej ni oglašal, mi je res čudno, da bi se javil samo za eno uro. Poleg tega so tudi signali kazali, da sem pil veliko veliko premalo.

5. Moj Garmin je po cca letu in pol začel rjaveti. To predvidevam, da je bug in ne feature. Upam, da je stvar še v garanciji in da to štejejo pod garancijo. Ker če ne znajo narediti kovine, ki bi lahko preživela malo mojega švica, pol tud nič ne vem. Čeprav iskreno povedano že razmišljam o tem, da bi nabavil kakšno drugo, razred višje, takšno ki je namenjena tudi za druge športe, ne le za tek. Ampak, če ne bi bile vredne svoje teže v zlatu, bi bilo življenje veliko lažje.

6. Očitno je trajalo 14 dni da sem padel ven iz urnika zgodnjega vstajanja. Danes mi je, po ne vem kolik očasa uspelo spati do 8 zjutraj, ne glede na to, da sem v kampu, kjer se tako ali tako ponavadi manj spi, ker je pač vse veliko manj izolirano kot v mojem lepem, socrealističnem bloku debelih sten. Upam,d a spravljanje nazaj na idejo, da se vstaja ob 5.20 ne bo preveč problematično.

Lekcije 75km ultramaratona v Istri

1. Ultramaraton Istrskih 100 milj je super. Organizacija urejena tako kot treba, oznake po poti super, hrana odlična, prijetni ljudje na okrepčevalnicah in vse ostalo je super.

2. Za ultro v takšnih razmerah je res super, če imaš s sabo spremljevalno ekipo. Ne glede na to, kolikšen del “ultraizma” se ti zdi, da podporna ekipa vzame stran, če je mrzlo k pjes, dežuje in piha, ti pa moraš ostati še ure in ure v istih mokrih oblačilih, si resnično vklopil Ultra Hard Mode. In včasih je to preveč.

3. Ko vstopiš v javni wc, vedno preveri, ali je na vratih kljuka. Ker seveda mi je uspelo, še pred začetkom ultre, se zakleniti v wc. Pravzaprav sem mislil, da sem zadel jackpot, ko sem našel wc, ki ni bil klasičen diksi, ampak lep urejen in razsvetljen wc, ki pa, ni imel kljuke na notranji strani. Kar pomeni dve opciji. Ali imaš s sabo klešče (valda da ne), ali pa tolčeš po vratih in kričiš skozi okno, da te rešijo. Prijazen naključni slovenec, hvala! :)

4. Ugotovil sem, da lahko jem praktično vse na takem teku. Poleg gelov in peanutbutter sendwichew, sem na postojankah jedel vse. Moj meni na eni izmed njih je obsegal (vsaj) kruh z marmelado, kruh z nutello, arašide, prestice, smokije, suho klobaso, napolitanke (NAPOLITAAAAAAAAANKE) in verjetno še kaj. Želodec se je strinjal z vsem, kar sem mu dal.

5. To, da Garmin na takšnem teku enkrat napolniš ni dovolj. To sem vedel. Ampak za drugo polnjenje enostavno nisem imel prave želje. Ker v tistem dežju, vetru in mrazu, ko ni in ni htelo biti postojanke, sam pa nisem videl nikogar (ok, tisto eno punco sem videl, ki se je ne vem zakaj šetala gor in dol po trasi, potem pa ko sem šel mimo počepnila v steno, po moje je šla na wc. Vsaj streho je našla.) že kaki dve uri, se mi res ni dalo ukvarjati s tem, da bi dal dol rukzak, poiskal powerbank, ga priklopil in potem še skrbel, da bo kontakt pravilno delal. Nope. Ni šans. Zato je ura izgubila zadnjih nekaj kilometrov. In potem, ko se je trasa združila z ostalimi tekači iz 160ke, mi je zgledalo, kot da bi mi to lahko dalo dodatno energijo za nadaljevanje. Ampak, ko sem vstopil v šotor, v katerem je bilo vsaj malenkost toplo, ni pihalo in ni deževalo, nisem našel energije, da bi šel naprej. V stanju mraza, kot sem bil, ni bilo šans, da bi šel še nadaljnih 10 ur laufat. Nope. Moja navijaška ekipa je bila hvala bogu v bližini in postrgali sta me v avto (hvala P. in V., super sta!) in avto zagreli do konca. Tresel sem se vse do apartmaja in še tam naprej.

6. Ko prideš v apartma, najprej vklopi bojler. Sam sem ga, ampak na žalost bojler ne dela takoj. Tako sem se tuširal z mrzlo vodo. Ampak, mrzlo na mrzlo. Ko sem uro po tem, po porciji pohanih lignjev in pomfrija, sedel na wcju in se tresel tako, da niti vseh vaših tweetov nisem mogo prebrati (hvala, super je bilo prebirati stvari!), sem vedel da sem zaključen. Konec. Apn. V posteljo, oblečen, v jakno ki je res topla in toplo trenerko, in sem spal kot ubit 12 ur.

7. Ideja, da pred maratonom telo odvadiš kave, je živa bedarija. Na dan maratona ne probavaj nič novega je glavna ideja, ki se jo moraš vedno držati. Jaz pa sem v zadnjih 14 dneh čisto zmanjšal količino kave, potem pa vzel tableto kofeina, ki sem jo ponavadi vzel pred laufom. Ne vem, ali je pulzmeter umiral, ali pa je premetavalo moj pulz, ampak tam pri 180 sem moral poiskati podporo enega dreveščka in počakati, da se mi neha zemlja pleše v glavi. Lahkotnost v glavi se me je držala še kako uro. Zato tudi kasneje nisem želel vzeti še kakšne.

8. Garmin pravi 66km, uradno je do postaje, kjer sem odstopil 76,44. Garmin na začetku FUUUUUL dolgo ni našel satelitov in pred koncem se je ugasnil. Izmed 176 tekačev, ki je štartalo 110km, jih je na cilj prišlo 122. 22 jih je odnehalo na točki, kjer sem odnehal tudi jaz. In še so bili ljudje za mano, tudi kakšno uro za mano so odstopali na isti postaji kot jaz. Torej nisem bil zadnji.

9. Če koga zanima, Strava potek proge tukaj. Pravi, da sem bil na poti 14:35 ur, od tega tekel 12:06, porabil 8,686 kcal (wow, to je za tri dni hranjenja. Kozarec z nutello, kje si???? :D) in naredil 3,510 višincev. Kakih 200 iz začetka manjka. To je cca tako, kot da bi šel dvakrat iz Aljaževega doma na vrh Triglava. In zmes naredil še ene veliko kilometrov. Strava kaže, da sem zadnje hribe, ki jih je še Garmin merih, ob upoštevanju višinske razlike, prehodil z cca 8 min/km. Kar je super. Če le ne bi bilo tistega dežja in mraza, bi po moje šel naprej.

10. Ziher sem, da sem na prvi postojanki slikal kako je zgledalo in sliko Tita na steni. V mojem telefonu teh dveh slik ni. Pojma nimam.

10. Ali, če na wcju ne bi čepel, bi pel. Super je bilo in Najbolj se mi bo ohranil v spominu feeling, ko smo tam po prvi kontrolni točki, s skupino italijanov, hodili, tekli po nekih gozdnih potkah, se zgubljali in vračali nazaj na traso, vse v soji luči in temnem gozdu. Res je bilo fajn.

Pravila teka ultramaratonskih 110km

Zdaj je res že blizu. Če prav vem, imam še dva vikenda treninga, potem začnem zmanjševati. Počasi se bo treba odločit, kaj početi na trasi. Do danes sem pogruntal tole, vesel komentarjev 😀

1. Tudi če hodiš, ješ kot da bi tekel. Na 45 min. Ker drugače boš zgubil ritem. Enako s pitjem. Vsaj na 3 kilometre. Kako boš vedel, ali je 75 deljivo s 3, še ne vem, ampak boš. (kako bom s sabo nesel tolko gelov, še vedno ne vem. Ker to je FUL gelov).

2. Vse hribe se hodi. Hribe gor. Brez izjeme. Tudi če misliš, da si dober, da jih lahko odlaufaš, jih ne. Hribe dol lahko laufaš, samo se drži nazaj. Kratki koraki so boljši od daljših korakov.

3. Na začetku, od prve štenge, do tistega vrha (Vojak al kaj že je), se hodi in ne laufa.

4. Prišlepaj se na nekoga, vsaj za čas teme. Tema je bedna.

5. Vsake tolko vzami slušalke ven. Vse okoli tebe je lepo in se lepo sliši, vsaj poslušaj malo.

6. No excuses. Do konca prideš, pa makar umreš :)

7. Virtual partnerja bom po moje nastavil na 12 min/km. To je hitrost, ki pravi, da pridem v cilj po 22 urah. Kar je po moje max, kar se lahko zgodi. Če bo čas na cilju daljši, bom razočaran. Glede na to, da grejo stvari malo narobe in glede na to, da tega še od daleč nisem delal, nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Mogoče bo 20 ur dosegljiva številka. Mogoče bo 24 ur uspeh. Veliko je odvisno tudi od vremena. Ponoči, dež, mraz, bo za popizdit težko, če bo čez dan lepo in fajn, bo super fajn.

8. Rad bi rekel, have fun, ampak, ne vem če upam. 😀

Ko se hribi postavijo pokonci

1. Istra je že hudičevo blizu. Dva meseca je ne ravno veliko, predvsem v ideji pripravi na tek. Ampak nekaj časa je še.

2. Hrib, ki se takoj po štartu 100ke ponuja, že na papirju izgleda hudičevo težek. In zato ni druge, kot da ga gre človek v resnici pogledat. In včeraj je bil čudovit dan, da se človek odpelje na morje in tam pogleda hrib. Seveda samo v teoriji. V praksi je ta hrib veliko bolj strm, nametan s stopnicami, ki so pogosto tako slabe, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo, gozd po katerem moraš laufat daje vtis, da so ga pripravili kot sceno za naslednji Blair Witch project, seveda pa se k temu pridruži še slabo vreme in polna glava, ki mišicam pritrjuje, da pa res ne morejo več. Meh, na srečo en slab tek ne naredi slabega tekača. (mimogrede, ne glede na to, da je moj tek v hrib bil dobesedno samo hoja v hrib, sem postavil CR na Stravi. I don’t get it, ali I’ll take it).

2.5 Natančnejši pregled Strave pokaže, da je GAP tam med 6 in 7 minut na kilometer. Kar pomeni, da sploh nisem tako počasi hodil gor na hrib. Upam samo, da na pravem laufu ne bom edini ki bo hodil v tisti hrib. Ker bom kr umrl, čeč bom sam mogo po onem gozdu.

3. Pogledati si Lovran iz perspektive, ki je drugače nikoli ne bi videl, je super zanimivo. Hiše, ki sicer stojijo na ene 95 % naklonu, po katerem moraš skakati in se delat da laufaš so super zanimive, s svojimi ozkimi prehodi in domačini, ki tam živijo.

4. In valda psi, ki bodo lajali okoli tebe, se zaganjali vate in ti sledili po progi.

5. Najpomembnejša lekcija laufa na Istrski 100ki. Če opaziš, da se je strmina nekoliko zmanjšala, da bi končno lahko začel laufat, si narobe zavil. Vrni se na start in poskusi znova.

6. Če slediš vnaprej določeni progi se ideja, da pogledaš na zemljevid na vsakem križišču, sliši precej dobra. Al? Križišče, pogledaš, zgleda ok, držiš se najprej levo in greš naprej. In potem na naslednjem križišču ne pogledaš na zemljevid, sej je tak jasno, na kateri vrh “laufaš”. Mhm, ja valda. Seveda po tem, ko že kakšno uro laufaš v “itaq vem kam it in laufam prav” smer, ugotoviš da si FUL mimo. Ok, pa gremo še malo.

7. Razen, če ne prideš na vrh nečesa (pisalo je 1000 m, začel sem pri morju, I’m good), kjer je 15cm snega, praktično tema, ker so taki oblaki, piha pa ene 3254 na uro. I’m done with this.

8. Dol se laufa veliko hitreje kot gor. Niti 3 ure nisem potem nabral. Kljub temu je kofe ob morju in čevapčiči sedo ko pes.

9. Če en dan ne izpolniš plana, ga moraš naslednji. Šmarna gora je sicer samo svoje 333 m višinske razlike, ali, zato lahko greš gor večkrat. Ker, ene 3 ure pa res moreš laufat. In smo šli. V dežju. Super vreme je. Šmarna je razmočena, na delih, kjer bi se dalo vsaj malo laufat je blato da razviješ drsalne sposobnosti, ampak, kljub temu sem tiste, ki so se silili hoditi gor v dežju, pobiral ko zrele črešnje. 1 ura gor, dol, in nazaj na štart. Kar je kar dober čas, glede na to, da smo včasih 1 uro hodili samo gor.

10. Čudovit občutek je, ko po dolgem teku, in ne dolgem, ampak vseeno, šopingu in dolgem čakanju da se meso speče, vase tlačiš velike količine mesa. Ker meso naredi mišice.

11. Očitno moje pogajalske sposobnosti niso tako slabe. Kajti, meča so se na zadnjem hribu povezala z Ahilovo in skupaj so odločili, da bodo štrajkali, da se ne grejo več in da zahtevajo kavč. Čeprav, če sem čisto iskren, pogajalske sposobnosti pravzaprav niti niso prišle na dan. Bolj so bile 50 shades of grey sposobnosti. Bič pa goni. Bolj kot žival goniš, bolj dela, me je nekdo učil :D.

Lekcije jesenskih dvojčkov in druge zgodbe

1. Malo sem se bal narediti spet dvojčka (sendvič, kakorkoli jim že rečemo), torej dva daljša teka enega za drugim. Čeprav zdaj gledam, da mi je Garmin enega pojedel. A sem ga sploh laufal, če ga ni v Garminu? Ampak, ga ima Strava, tako da je ok. (weird). Šla sta odlično, cca 20km po trailu (opet Rašica), drugi sicer 30 sekund na kilometer počasnejši, ampak sej hitrost ni važna.

2. Važno je, da se laufa veliko.

3. Moje nove teniske so št. 49. Teti sem lepo reko, da mi bo to preveliko, ker sej mam vlko nogo, sam ne 49. Teta je imela prav. Prešaltal na Salamon. Brez Gore texa al česa že, ker so mi bili oni pretrdi. Pač kupil sem čevlje, ki so lepo sedli na nogo. Po moje imajo precej manj blaženja, kot moje dosedanje Najkice. Kar mi teta v Intersportu sicer ni povedala, čeprav je bila drugače izredno prijetna in prijazna in je vse povedala.

4. Ni mi jasno, kako laufaš “tekmo” v takem vremenu kot je danes. Tema kot v gozdu, gozd, megla, vse je mokro, vse se blešči. Na srečo poznam pot že skoraj na pamet, tako da sem vedel kam iti in tudi velike korenine na poti že poznam. Če bi bil prvič na tej poti, bi se ziher 37 krat zgubil in 49 krat fuknil na koreninah. Ne glede na mojo, sedaj, top šit opremo, ko mam končno teniske, ki imajo tudi nekaj oprijema.

5. Tole s hrano postaja komplicirano, zdaj bi moral še zajtrk jest al kaj? Kdo bo vse to pomival?

6. Rad bi še letel na Vršič to leto. Sej vem, da je že sneg, samo vseeno.

7. Ugotovil sem, da je neprijetnost teka ponoči v gozdu povezana tudi z čustvenim stanjem mlade krave. Zadnjih nekaj dni, ko je bila akcija v glavi, je tek po gozdu bil neprijeten. Ko dežuje, je gozd zelo glasen, poleg tega da je v njem senc in postav in premikajočih se stvari v kotičku očesa. Zdaj, ko se stvari umirjajo, je bil že prijetnejši.

8. Nisem še čisto prepričan, ali je sistem za uravnavanje svetlosti moje čelke tako zelo občutljiv, ali pa je enostavno prazna batarija. Danes je, ko se je začelo svitati, luč svetila zelo bogo. Ali je sama začela svetiti manj, ali pa je enostavno prazna, ne vem. Ni pa blo ravno fajn. Sicer pa, ko je listje mokro in se vse itaq sveti, tako ali tako nič ne vidiš.

9. Na nedeljskem dolgem teku sem ugotavljal, kako malo časa si vzamem za razgledovanje po okolici. Enostavno padem v lauf in je pred malo le cesta, ostalo izgine. In ne glede na to, da sem se odločil, da bom gledal več, sem skoraj pohodil srnjaka (gamsa?). Ne vem kaj je bil, izgledal je kot gams, ampak dvomim da se le-ti šetajo po Rašici. Ampak srnjaki niso takšni. Tudi on je bil malo presenečen, da sem tam in se je le mirno odstranil od mene. Očitno ne zgledam nevaren.